Zakon o poslancih

Odziv Ministrstva za javno upravo

Ustava Republike Slovenije v 82. členu določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Navedena določba zagotavlja, da niso vezani na navodila svoje stranke ali drugih interesnih skupin. Njihova glavna naloga je, da delujejo v skladu s svojo vestjo in v najboljšem interesu državljanov. Če poslanec izstopi iz stranke, v katero je bil izvoljen, lahko še vedno ohrani svoj mandat. To pomeni, da lahko nadaljuje svoje delo kot neodvisni poslanec ali se pridruži drugi stranki. Poslanec je namreč pravno neodvisen (nevezan) od stališč in navodil političnih strank, različnih formalnih ali neformalnih neparlamentarnih združenj in posameznikov. Mandat poslanca je namreč vezan na posameznika, ne na politično stranko, v okviru katere je kandidiral na volitvah za poslanca. Čeprav se lahko politične stranke dogovorijo o pravilih, ki bi poslance zavezovala k vračilu mandata ob izstopu, so takšni dogovori pravno nični. Ustava Republike Slovenije namreč ščiti samostojnost poslancev in njihovo pravico do svobodnega odločanja. To pomeni, da noben dogovor ne more prisiliti poslanca, da na primer vrne mandat, če se odloči, da bo izstopil iz politične stranke, v okviru katere je kandidiral na volitvah.

Pravno neodvisnost (nevezanost) poslanca pa je treba ločiti od politične neodvisnosti oziroma odvisnosti. Politično je poslanec (odvisen) vezan na politično stranko, ki ji pripada in na katere listi je kandidiral in bil izvoljen na volitvah. Ker gre za politično vezanost, so tudi odgovornost in sankcije politične. Najstrožja sankcija je v tem, da politična stranka poslanca, ki ni upošteval njenega volilnega programa in ni ravnal po navodilih stranke, na naslednjih volitvah ne bo uvrstila na svojo kandidatno listo. Volivci pa bodo imeli možnost izraziti svoje mnenje o delu takega poslanca oziroma vseh poslancev na prvih naslednjih volitvah, seveda če bodo kandidirali.

Predlog glede obveznega testiranja poslancev na prepovedane substance je treba obravnavati v okviru ustavno varovanega načela varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije), v okviru teh pravic pa se predlog nanaša na nedotakljivost telesne in duševne celovitosti ter posameznikove zasebnosti v okviru osebnostnih pravic fizične osebe. Na podlagi določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 8. členu prav tako varuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ter na podlagi navedene ustavne določbe je zagotovljeno celovito varstvo vseh pravic osebnosti ne glede na to, ali so z ustavo izrecno urejene ali ne. V poseg na področje varovanja pravic zasebnosti sodijo prisilni odvzem krvi, prisilno cepljenje, kot tudi zdravniški posegi nasploh. Zaradi navedenega bi bila lahko ureditev, ki bi določala obvezen test poslancev in ministrov na prepovedane substance, pri presoji ustavnosti določb predpisa, ki bi urejal takšen test, sporna in posameznik bi lahko odklonil zdravniški preizkus na prisotnost prepovedanih drog ali drugih substanc v organizmu.

Sicer pravice in obveznosti poslancev ureja Zakon o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11, 48/12, 17/22 in 95/24), ki testiranja na droge ne ureja, prav tako je ne ureja Zakon o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/90, 2/91-I, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94 – ZRPJZ, 109/12 in 21/13) oziroma posebni zakoni, ki urejajo posamezne funkcionarje (na primer Zakon o Vladi Republike Slovenije in Zakon o državnem svetu), tudi ministre. Ministrstvo za javno upravo meni, da je taka ureditev primerna in dodatno pojasnjuje, da se za urejanje pravic funkcionarjev v času trajanja mandata smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, če s posebnimi predpisi ni posebej določeno drugače.

V Sloveniji področje varnosti in zdravja pri delu ureja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11) in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Uradni list RS, št. 87/02, 29/03 – popr., 124/06, NPB1 in 43/11 – ZVZD-1). V Zakonu o varnosti in zdravju pri delu 51. člen določa:

1. Delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc.
2. Delavec ne sme delati ali biti pod vplivom zdravil, ki lahko vplivajo na psihofizične sposobnosti, na tistih delovnih mestih, na katerih je zaradi večje nevarnosti za nezgode pri delu tako določeno z izjavo o varnosti z oceno tveganja.
3. Delodajalec ugotavlja stanje iz prvega odstavka tega člena po postopku in na način določenima z internim aktom delodajalca.
4. Delodajalec mora odstraniti z dela, delovnega mesta in iz delovnega procesa delavca, ki je delal ali je bil na delovnem mestu v nasprotju z določili prvega in drugega odstavka tega člena.

Iz navedene določbe izhaja odgovornost delodajalca, da v primeru ogroženosti zaradi vpliva prepovedanih substanc (alkohol, droge) tudi ukrepa, pri čemer je vprašljiv postopek dokazovanja prisotnosti prepovedanih drog na delovnem mestu zaradi nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Če obstaja sum, da bi lahko učinek drog ali drugih prepovedanih substanc vplival na delovni proces, ima delodajalec seveda legitimen interes, da takšne sume odpravi, vendar le z dopustnimi metodami. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev pa v 10. členu že omogoča delodajalcu, da v določenih primerih pošlje delavce tudi na druge usmerjene preventivne zdravstvene preglede, in sicer tudi v primeru, če obstaja sum na bolezni odvisnosti, ki lahko vplivajo na delovno  zmožnost delavca.

Ker navedenih vsebin Zakon o poslancih ne ureja, pravice poslancev v zvezi z izvrševanjem poslanskega mandata pa izhajajo iz Ustave Republike Slovenije, Ministrstvo za javno upravo meni, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Možnost testiranja poslancev, ministrov in javnih uslužbencev že urejajo veljavni predpisi in dodatno normiranje s tem v zvezi ni potrebno.