Večja odgovornost in nadzor v akademskem svetu

Odziv Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije

Zakon o visokem šolstvu (ZViS‑1) akademske svobode in institucionalne avtonomije ne razume kot »nedotakljivosti«, temveč ju izrecno umešča v okvir etičnosti, preglednosti, kakovosti in družbene odgovornosti. Visokošolska dejavnost se po zakonu izvaja kot javna služba, financirana iz javnih sredstev, zato je podvržena jasnim pravilom odgovornosti, nadzora in zagotavljanja kakovosti. 

 ZViS‑1 sistemski nadzor nad doktorskimi študijskimi programi zagotavlja predvsem prek akreditacijskih postopkov in zunanje presoje kakovosti, ki se izvajajo na nacionalni ravni. V teh postopkih se presoja izpolnjevanje pogojev za izvajanje študijskih programov, vključno s kadrovskimi, raziskovalnimi in vsebinskimi pogoji. Zakon izhaja iz načela, da je doktorski študij sestavni del visokošolske dejavnosti, za katerega so odgovorni visokošolski zavodi, pri čemer se odgovornost za kakovost ne omejuje zgolj na posameznega mentorja, temveč je institucionalna odgovornost zavoda. Morebitne zlorabe mentorstva so tako predmet notranjih postopkov in zunanjega sistema zagotavljanja kakovosti, ki ga predvideva ZViS‑1. Glede pogojev za vpis v doktorski študij je ZViS-1 uvedel spremembo, saj dosedanje pogoje opredeljuje kot minimalne, s čimer visokošolskim zavodom omogoča večjo fleksibilnost in odgovornost pri izbiri kandidatov.

 ZViS-1 opredeljuje delovno obveznost visokošolskih učiteljev, pri čemer vprašanja razporeditve delovnih obveznosti, delovnega časa, nadzora nad delom in sankcij v primeru neizpolnjevanja obveznosti urejajo univerze s statuti in notranjimi akti, skladno z delovnopravno zakonodajo. Zakon torej ne izključuje odgovornosti, temveč jo prenaša v okvir institucionalne avtonomije in notranjih mehanizmov upravljanja.

 ZViS‑1 torej že vzpostavlja ravnotežje med akademsko avtonomijo in odgovornostjo do javnosti. Morebitni predlogi za dodatne ukrepe – kot so strožji nadzor nad izvajanjem delovnih obveznosti ali dodatni mehanizmi nadzora nad doktorskim študijem – bi morali biti presojani znotraj tega zakonskega okvira, tako da ne posegajo v akademsko svobodo, hkrati pa krepijo kakovost, integriteto in učinkovito rabo javnih sredstev v visokem šolstvu.