Omejitev rabe Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli
Zgoraj imenjeni pravilnik je v nasprotju z zakonodajo oz. zakonom o učinkoviti rabi energije, ki določa, da uporabnik plačuje toploto skladno s porabo.
- Pravilnik uvaja t.i. korekturne faktorje, ki učinkujejo tako, da tistemu, ki ima več zunanjih sten, toploto plačuje sosed, ki ima manj zunanjih sten, ne glede na to, ali kateri od njih ogreva pri odprtem oknu ali kako drugače razsipava z energijo. Pri današnjih gradnjah to pomeni, da tisti z luksuznim stanovanjem z npr. veliko okni in terasami prevali svoj strošek na nekoga, ki ima bolj skromno stanovanje. Razlaga zakaj so to uvedli, t.j. zato, da je tisti z manj izgubami tudi motiviran za obnovo fasade in toplotne izolacije, pri novejših stavbah ne zdrži, tudi če niso povsem pasivne. Rabo korekturnih faktorjev je potrebno omejiti striktno na stare bloke, kjer ni možno merjenje porabe toplote na vstopu v stanovanja (tj. če se uporabljajo t.i. delilniki na radiatorjih).
- Pravilnik predvideva tudi minimalno plačilo 40% povprečne porabe, zato da se zagotovijo pogoji bivanja. Pogojev bivanja plačilo seveda ne zagotavlja, plačilo pa je obvezno tudi če se posameznik ogreva drugače. Določilo je nepravično in v neskladju z zakonom, ki predvideva, da se plačuje po porabi. Pavšalna določitev 40% nima nikakršne fizikalne osnove, da je to ravno tista količina, ki bi bila potrebna za idealno temperaturo v stanovanju, ki je tudi stvar osebnih preferenc.
- Obveznih 20%-50% po površini je prav tako vzetih čez prst. Pokrivalo naj bi ogrevanje skupnih prostorov, kjer bi se dalo poiskati bolj ekzaktno količino, ki ni odvisna od porabe posameznikov.
- Omejitev plačila na 300% povprečja zaradi fizikalnih lastnosti ogrevalnega sistema morda velja ponekod v idealnih razmerah, kjer vsi grejejo na isto temperaturo in enako prezračujejo. Večinoma pa vodi v to, da se stroški posameznika, ki troši več kot ostali, prevalijo na nekoga drugega; posebno tam, kjer so na voljo natančne meritve na vstopu v stanovanje z napravami, ki indicirajo oddano toploto (t.j. kalorimetri).
Predlagam omejitev rabe pravilnika izključno na stavbe s skupnim centralnim ogrevanjem, kjer meritve porabe niso možne, ampak je na voljo le delilnik na radiatorju. Povsod, kjer so na voljo kalorimetri, ki merijo individualno porabo, pa naj se predpiše, da se strošek toplote obračunava glede na individualno porabo. Če obstajajo skupne ogrevalne naprave, naj se njihov delež določi objektivno in ne zgolj "od oka".
Nobenega smisla nima pravilnik, ki teži k temu, da vsi plačajo enako, če se ogrevajo na enako temperaturo, ko pa so stanovanja različna in so tista z večjimi izgubami tudi praviloma bolj luksuzna (t.j. imajo več oken, dnevne svetlobe in razgleda). Prav tako tam, kjer je na voljo natančen merjen podatek, nima smisla teoretična računska korekcija, ki dodatno prerazporedi prekomerno razsipno rabo in zaradi neizogibnih napak uvaja nepredvidljive nove krivice.