28. 7. 2011
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi s predlogom pojasnjujemo, da je na področju obdavčenja v veljavni zakonodaji pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu že urejeno. V skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZDavP-2) po splošnem pravilu o dokaznem bremenu velja, da mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Predvsem to velja za trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Davčni zavezanec svoje trditve dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo in poslovnimi knjigami in evidencami, lahko pa tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. V 68. členu ZDavP-2, ki ureja odmero davka v posebnih primerih, je obrnjeno dokazno breme izrecno urejeno. V taksativno naštetih primerih iz prvega odstavka omenjenega člena, davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo. Gre za ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Cenitev davčne osnove je potrebna, ko davčni zavezanec ne izpolni v ustreznem obsegu zakonsko predpisanih obveznosti do davčnega organa (med drugim tudi, če zavezanec ne vloži davčne napovedi ali ne predloži obračuna davka, če temelji davčna napoved oziroma obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih, če fizična oseba ne napove dohodkov ali če napovedani dohodki niso sorazmerni napovedanim odhodkom). Davčni organ v teh primerih z različnimi metodami cenitve določi oziroma oceni verjetno davčno osnovo. Na podlagi šestega odstavka istega člena se tako ugotovljena verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. V primerih odločanja na temelju verjetnosti v skladu z 68. členom ZDavP-2 je dokazno breme na davčnem zavezancu, kar pomeni, da mora zavezanec predložiti dokaze, ki ovržejo ugotovljeno davčno osnovo, sicer velja osnova, ki jo je davčni organ ugotovil v postopku cenitve. V primerih iz 68. člena ZDavP-2, ko davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi z zasebno porabo (vključno s premoženjem), ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, lahko od zavezanca, njegovega zakonca ali zunajzakonskega partnerja in mladoletnega otroka na podlagi 69. člena ZDavP-2 zahteva prijavo premoženja. V prijavi premoženja mora davčni zavezanec navesti premoženje, ki ga ima v lasti. Za premoženje, ki ga zavezanec ne prijavi v prijavi premoženja, se šteje, da je pridobljeno v obdobju od zadnje prijave premoženja, če zavezanec ne dokaže drugače. Dokazno breme je tudi v tem primeru na strani zavezanca. ZDavP-2 v primerih kršitev davčne zakonodaje že predvideva obrnjeno dokazno breme, zato nadaljnji postopki za uveljavitev predloga z vidika našega delovnega področja niso potrebni.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje, da določene možnosti odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma premoženja, ki ustreza takšni koristi omogoča že veljavna zakonodaja. V skladu z določbami Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Taka korist pa se vzame z sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje (74. člen). Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega je tako načeloma vezana na primere, ko se kazenski postopek konča s sodbo, s katero je obdolženec spoznan za krivega. V primeru t. i. kaznivih dejanj z elementi korupcije oziroma pranja denarja, pa se premoženjska korist po veljavni zakonodaji lahko vzame tudi, če je obdolženec sicer oproščen, dokazani pa so tisti znaki navedenih kaznivih dejanj, na podlagi katerih je jasno, da premoženje izvira iz njih (498.a člen Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP). Nadalje je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 77/09; v nadaljevanju ZKP-J) dopolnjen 160.a člen ZKP, in sicer tudi z namenom povečanja učinkovitosti tako imenovanih finančnih preiskav v predkazenskem in kazenskem postopku ter posledično začasnega zasega in odvzema premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Tako 160.a člen ZKP po spremembi iz leta 2009 izrecno določa, da državni tožilec lahko z obveznimi navodili, strokovnimi mnenji ter predlogi za zbiranje obvestil in izvedbo preostalih ukrepov poleg policije usmerja tudi druge pristojne državne organe in institucije s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora. Na podlagi navedenega člena je bila sprejeta in uveljavljena tudi Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (Uradni list RS, št. 83/10; v nadaljevanju Uredba), ki operativno podrobneje določa usmerjanje navedenih organov s strani državnega tožilca, sodelovanje v specializiranih preiskovalnih skupinah ter posebej tudi sodelovanje v zvezi z zavarovanjem odvzema premoženjske koristi. Navedeni dosedanji ukrepi iz pristojnosti Ministrstva za pravosodje omogočajo učinkovitejše izvajanje ukrepov pristojnih organov v predkazenskem in kazenskem postopku na obravnavanem področju, saj državnemu tožilcu in policiji pri tako imenovanih finančnih preiskavah omogočajo širše sodelovanje tudi z drugimi organi s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora. Poleg zgoraj opisanih možnosti odvzema premoženjske koristi, pa je v mesecu juliju skupina poslank in poslancev Državnemu zboru predložila v obravnavo Predlog Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki predvideva materialno-pravne podlage za tako imenovani civilni postopek razširjenega odvzema premoženja nezakonitega izvora, povsem neodvisen od pravnomočne kazenske obsodbe (t. i. non-conviction based asset forfeiture) ter uvaja obrenjeno dokazno breme. Predlog zakona je trenutno predmet obravnave v Državnem zboru.