4. 3. 2025
Odziv Ministrstva za pravosodje
Služnost je stvarna pravica, ki jo Stvarnopravni zakonik[1] (v nadaljevanju: SPZ) opredeljuje kot pravico lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Zakonska ureditev služnosti predstavlja eno najbolj stabilnih in dolgotrajnih pravnih ureditev, saj so služnosti osnovane in poznane že v rimskem pravu, na teh prostorih pa so bile prvič celovito urejene z Občim državljanskim zakonikom iz leta 1815, vse odtlej pa z različnimi zakoni v različnih državah, vse do današnje veljavne ureditve v SPZ.
Osrednji pomen služnosti je v tem, da se z njo omeji lastninska pravica na nepremičnini. Lastninska pravica je namreč pravica imeti stvar (v tem primeru nepremičnino) v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Tretje osebe morajo lastninsko pravico spoštovati in vanjo ne posegati, razen, če imajo za to ustrezen pravni temelj. Eden takih temeljev je tudi služnostna pravica, ki lahko nastane po samem zakonu, z odločbo državnega organa ali (kar je najbolj pogosto) s pravnim poslom med lastnikoma služeče in gospodujoče nepremičnine. V nasprotnem primeru, torej ko nekdo uporablja tujo nepremičnino brez pravnega temelja, gre za protipravno poseganje v lastninsko pravico, zoper katero ima lastnik na voljo sodno varstvo. Praviloma je lastniku v ta namen na voljo tožba za prenehanje in prepoved vznemirjanja iz 99. člena SPZ, lahko pa tudi spor zaradi motenja posesti po 32. členu (in naslednjih) SPZ ter sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti iz 36. člena SPZ.
Kar se tiče zapiranja dostopa s fizičnimi ravnanji, opozarjamo, da je takšna samopomoč dovoljena, vendar z omejitvami. V skladu z 31. členom SPZ ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Tudi po splošni ureditvi samopomoči iz 139. člena Obligacijskega zakonika[2] je ta opredeljena kot pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitev ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost, pri čemer tisti, ki pri dovoljeni samopomoči povzroči škodo tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, te škode ni dolžan povrniti.
Vendar pa se je v zvezi s posestnim varstvom in samopomočjo treba zavedati, da ima ta instrument na voljo tudi tisti, ki izvršuje dejanja, ki so po vsebini služnostna pravica, saj se pri posestnem varstvu (izpolnjevanje pogojev zanj pa pogojuje tudi pravico do samopomoči) ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika, temveč zadnje stanje posesti in nastalo motenje (33. člen SPZ). Tako bi lahko kljub dejstvu, da nima služnosti, ki bi temeljila na pogodbi in bila vpisana v zemljiško knjigo, niti ni v dobri veri glede obstoja služnosti, izvrševalec teh ravnanj zahteval posestno varstvo na temelju njenega dejanskega izvrševanja, kot tudi uporabil samopomoč zoper npr. prepreko, ki bi jo lastnik nepremične namestil čez pot, da bi preprečil njeno uporabo.
Na prvi pogled se lahko takšna ureditev zdi nenavadna, saj je lahko v sporu zaradi motenja posesti varstvo dodeljeno tudi osebi, ki za potrebe svoje nepremičnine izvaja določena dejanja na tuji nepremičnini, ne da bi za to imela pravni naslov. Vendar pa se je treba zavedati, da SPZ nudi različne vrste pravnega varstva za različne stvarnopravne položaje, eden od katerih je tudi posest. Ta sicer ni stvarna pravica, temveč neposredna dejanska oblast nad stvarjo, kljub temu pa posestniku zagotavlja pravovarstveno upravičenje, in to tudi zoper lastnika stvari. Ta pa ima seveda poleg posestnega varstva (kadar je lastnik tudi posestnik oziroma soposestnik) na voljo še druge, že omenjene vrste pravnega varstva, ki ne izhajajo iz posesti, ampak iz lastninske pravice. S temi možnostmi sodnega varstva lahko lastnik doseže, da pride do prenehanja uporabe njegove lastnine oziroma do prenehanja vznemirjenja, kar je nato lahko podlaga za ureditev služnosti na sporazumen, pogodbeni način in z vpisom v zemljiško knjigo, kar vključuje tudi vprašanje morebitnega nadomestila za služnost. Po drugi strani pa SPZ v primeru, ko dostopa do nepremičnine ni možno sporazumno urediti prek druge nepremičnine, pozna tudi institut nujne poti (88. člen in naslednji), ki jo v takem primeru določi sodišče in katera predstavlja omejitev lastninske pravice tistega, po katerega nepremičnini nujna pot nato poteka.
Sklepno menimo, da ureditve služnosti po SPZ spričo njene zgodovinske utemeljenosti in stabilnosti, ki je podlaga tudi za izjemno obsežno in ustaljeno sodno prakso, ni potrebno spreminjati in dopolnjevati, temveč je možno primere, kakršen izhaja iz pobude, ustrezno reševati tudi z obstoječim instrumentarijem civilnega prava.