14. 1. 2025
Odziv Ministrstva za javno upravo
Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a) v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Iz načela pravne države izhaja splošno načelo zakonitosti delovanja državnih organov. Tako nadalje Ustava v 120. členu določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Iz 153. člena Ustave izhaja, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo, posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Ustava v 25. členu določa tudi pravico do pravnega sredstva, po kateri je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št. 24/06-u.p.b., 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 – ZDeb), sledeč navedenim ustavnim določbam, med temeljna načela uvršča načelo zakonitosti v 6. členu, načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi v 7. členu, načelo zaslišanja stranke v 9. členu in pravico pritožbe v 13. členu. Temeljna načela se nato v zakonu udejanjajo skozi posamezne določbe, ki zavezujejo organe in uradne osebe k zakonitemu vodenju postopka in odločanju v njem, ki nadalje zagotavljajo pravico strankam do izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi in katere omogočajo strankam in drugim udeležencem v postopku možnost pritožbe zoper odločitve upravnih organov, s katerimi ne soglašajo, v določenih primerih pa tudi možnost uveljavljanja izrednih pravnih sredstev.
V zvezi z navedenim je treba še pojasniti, da začne skladno z veljavno zakonsko ureditvijo odločba učinkovati šele, ko je vročena stranki. Vročitev odločbe predstavlja enega od načinov zagotavljanja temeljnega načela zaslišanja stranke in dokler ji le-ta ni vročena, se stranka z odločbo ne more seznaniti, izjaviti ali zoper odločbo uveljavljati pravnih sredstev. Rok za pritožbo začne za stranko teči šele od dneva vročitve odločbe in dokler odločba stranki ni vročena, po pojasnjenem tudi ne more postati izvršljiva in dokončna. Zato se posameznikov pravni položaj ne more spremeniti zaradi dejanja upravnega organa, če ta ni izdal in vročil odločbe, s katero je odločal o pravici ali pravni koristi posameznika.
Konkretno odločbo, s katero ne soglaša, lahko torej stranka ali drug udeleženec v upravnem postopku izpodbija s pravnimi sredstvi, ki so določena v ZUP, in sicer pod pogoji in v rokih, ki jih prav tako določa ZUP. Le v postopkih s pravnimi sredstvi se namreč lahko doseže odprava, razveljavitev ali sprememba že izdane odločbe.
Glede na navedeno torej ZUP že vsebuje določbe, ki upravne organe zavezujejo k zakonitemu vodenju upravnih postopkov. Skladno z ZUP morajo upravni organi strankam zagotavljati pravico do udeležbe v konkretnih upravnih postopkih ter jim zagotoviti pravico do pritožbe zoper izdane odločbe. Tako materialne kot procesne nezakonitosti ter napake pri ugotovitvi dejanskega stanja v izdani odločbi lahko stranke skladno z ZUP izpodbijajo s pravnimi sredstvi.