Krive sodbe v imenu ljudstva

Odziv Ministrstva za pravosodje

V zvezi z navedenim predlogom uvodoma pojasnjujemo, da drugi odstavek 3. člena Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju: Ustava RS) določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo ter da jo državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Iz 3. člena Ustave RS jasno izhaja, da tudi sodna oblast izhaja iz ljudstva. To se v samem delu sodišč izraža na več nivojih: sodnike voli državni zbor, ki je predstavnik ljudstva, laiki iz vrst ljudstva pri sodnem odločanju sodelujejo kot sodniki porotniki. Navedeno načelo, t. im. načelo suverenosti ljudstva, se v sodnih postopkih udejanja na način, da se sodbe izdajajo in razglašajo v imenu ljudstva. Slednje določata tako prvi odstavek 321. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) za spore v civilnopravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, kot tudi drugi odstavek 353. člena Zakona o kazenskem postopku.

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Navedeno ustavno načelo je neločljivo povezano s človekovo pravico do neodvisnega sodnika iz 23. člena Ustave RS in hkrati nujen pogoj za njegovo nepristranskost. Odgovornost sodnikov se lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki ga določa 134. člen Ustave RS in s katerim se zagotavlja, da zakonodajna in izvršilna veja oblasti ne ovirata sodstva z različnimi pravnimi postopki, ko za to ni posebnih razlogov oziroma izrecne pravne podlage, ki to imuniteto omejujejo. Kadar se stranka ne strinja z odločitvijo sodišča, ji Ustava RS v 25. členu omogoča pravico do pravnega sredstva. Zoper odločitve sodišč na prvi stopnji lahko stranke praviloma vlagajo redna pravna sredstva - pritožbo oziroma ugovor. Pritožnik mora praviloma navesti razlog(e) za pritožbo. V kazenskih postopkih je možno vložiti pritožbo tudi zaradi nestrinjanja z odločitvijo o kazenskih sankcijah. Pritožbo je možno vložiti tudi zoper nekatere sklepe, ki jih izda sodišče tekom postopka. V nekaterih postopkih je prvo pravno sredstvo stranke ugovor. Običajno se ga vloži zoper sklep, s katerim je bilo predlogu stranke ugodeno, ne da bi bila pred tem s predlogom seznanjena nasprotna stranka (npr. sklep o izvršbi, sklep o začasni odredbi,…).

Odgovornost sodnikov na ustavni ravni določa 132. člen Ustave RS, ki ureja prenehanje in odvzem sodniške funkcije v primerih, ko sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon oziroma v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo. Poleg Ustave RS odgovornost sodnikov urejata tudi Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) in Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Kršitve sodniških dolžnosti so tako lahko predmet notranjega strokovnega nadzora v različnih oblikah, kot so pregled poslovanja v posameznih zadevah (73. člen ZS); službeni nadzor (79.a do 79.c člen ZSS); ocenjevanje in napredovanje sodnikov; kazenska odgovornost v najtežjih primerih, sicer pa disciplinska in etična odgovornost sodnikov (81. člen ZSS ter 37. in 53. člen Zakona o sodnem svetu). Nenazadnje protizakonito, pristransko in krivično sojenje kot kaznivo dejanje, ki ga stori sodnik, ko pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, opredeljuje tudi Kazenski zakonik (KZ-1) Republike Slovenije. Določba vključuje tudi primere, ko sodnik opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstajajo, ali uporablja lažne ali nedovoljene dokaze. Takšno ravnanje se kaznuje z zaporom do treh let.

Zaradi navedenega je ministrstvo mnenja, da pobuda predlagatelja ni primerna za nadaljnjo obravnavo, saj veljavna ureditev že vsebuje zadostne omejitve in ukrepe, ki omogočajo nepristransko in neodvisno sodno oblast.