Predlagam, da se nemudoma uvede osebno kazensko odgovornost za vse zdravstvene delavce, ki storijo pri svojem delu "napako", zaradi katere ima pacient lahko hude zdravstvene posledice ali celo umre.
Do sedaj prakticno nihce v zdravstvi ni za nic odgovarjal, saj se je vse pometalo pod preprogo v smislu kolektivne odgovornosti zavoda oz. zdravstvene ustanove!
Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Za zdravstveno osebje veljajo enaki zakoni kot za vse druge državljane. Kazenski zakonik v 179. členu določa kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti, ki določa individualno kazensko odgovornost zdravnikov, zdravstvenih delavcev in zdravilcev, pri čemer je zagrožena kazen do treh let zapora, v primeru smrti pacienta pa kazen zapora od enega do desetih let. Ugotavljanje kazenske odgovornosti pa je naloga sodišča.
Postopki, ki jim sledijo bolniki ali svojci, ko sumijo, da je šlo za malomarnost, so opisani v Zakonu o pacientovih pravicah.
V zvezi s predlogom, naj se nemudoma uvede »osebna odgovornosti za vse zdravstvene delavce, ki pri svojem delu storijo napako, zaradi katere ima pacient lahko hude zdravstvene posledice ali celo umre«, pojasnjujemo, da Kazenski zakonik[1] (v nadaljevanju KZ-1) vsebuje celotno poglavje, v katerem so določena kazniva dejanja zoper človekovo zdravje. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, so nekatera med njimi celo taka, ki jih lahko storijo le zdravniki in ostali zdravstveni delavci.
Glede na podani predlog iz dvajsetega poglavja KZ-1, ki določa kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, izpostavljamo kaznivi dejanji opustitve zdravstvene pomoči po 178. členu in malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po 179. členu KZ-1.
V skladu s 178. členom KZ-1 kaznivo dejanje opustitve zdravstvene pomoči stori tisti zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje. Iz kaznivosti so seveda izključene okoliščine, ko zdravnik opusti določen način zdravljenja, poseg ali medicinski postopek na izrecno pisno zahtevo bolnika ali druge osebe, ki je sposobna odločati o sebi in pomoč zavrača tudi še potem, ko je poučena o nujnosti pomoči ter o mogočih posledicah zavrnitve in tudi potem, ko jo je zdravnik ponovno poskusil prepričati, naj spremeni svojo odločitev, kar bolnikom omogoča področna zdravstvena zakonodaja. Kaznivo dejanje je mogoče storiti z naklepom.
V skladu 179. členom KZ-1 pa kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti stori tisti zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. Enako se kaznuje tudi drug zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili stroke, pa pri tem povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje ali zdravilec, ki pri opravljanju dovoljene zdravilske dejavnosti iz malomarnosti neustrezno izbere in uporabi zdravilski sistem ali zdravilsko metodo, pa pri tem povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. Če je posledica takega malomarnega ravnanja smrt osebe, je predpisana hujša kazen.
Kot izhaja že iz naslova kaznivega dejanja po 179. členu KZ-1, je to dejanje kaznivo že, če je storjeno iz malomarnosti, kar je blažja oblika krivde, saj ni podano hotenje storilca v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja. Praviloma je za krivdo storilca namreč potreben njegov naklep, kot največja intenzivnost storilčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja, malomarnost kot oblika krivde pa je izjema pri kaznivih dejanjih, kjer zakon tako izrecno določi. Navedeno izhaja tudi iz teorije kazenskega prava, saj je malomarnost kot kazenskopravni institut milejša in po nastanku mlajša oblika krivde. Ker pri malomarnosti kot obliki krivde ni hotenja storilca v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, je taka oblika krivde v kazenskem pravu izjema in pretežno vezana na zavarovane dobrine, kot sta človekovo življenje in telesna celovitost, oziroma v zvezi s potencialno nevarnimi dejavnostmi (zgodovinsko: elektrika, promet; kasneje zdravstvena dejavnost ipd.).
Glede na navedeno ocenjujemo, da je obravnavano področje v slovenskem KZ-1 ustrezno pokrito, in dodajamo, da je za obsodbo storilca v kazenskem postopku potrebno ugotoviti tako izpolnitev znakov kaznivega dejanja kot tudi konkretno osebno krivdo oziroma odgovornost.
[1] Uradni list RS, št. 50/12 – UPB2, 54/15, 6/16 – UPB2p, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP in 16/23.