Bolniški stalež
Spoštovani,
v medijih vedno pogosteje beremo in poslušamo o obremenjenosti zdravstvene blagajne s stroški bolniških staležev in dolgotrajnostjo le-teh. Menim, da bi ob vsem tem bilo še kako na mestu, da se navede tudi vzrok bolniškega staleža. Ni namreč vseeno ali je zaposleni v bolniškem staležu zaradi poškodbe ali sistemske bolezni ali pa je zaposleni v bolniškem staležu, ki je posledica nevzdržnih razmer/odnosov na delovnem mestu in so ga pripeljale do izgorelosti na delovnem mestu oz. bolezni. Ker je slednjih ogromno tudi v sami državni upravi oz. javni upravi, kjer bi morala biti država kot delodajalec zgled vsem ostalim delodajalcem v državi, predlagam, da te vrste bolniških odsotnosti po 30-ih dneh ne gredo v breme zdravstvene blagajne ZZZS ampak v celoti v breme delodajalca saj je izključno delodajalec odgovoren za bolniški stalež.
Menim, da bi takšen prenos daljših bolniških odsotnosti v breme delodajalca bil pozitiven najmanj zaradi:
- spremljanja pri katerih delodajalcih so slabi odnosi med zaposlenimi - dokazano je, da so odnosi na delovnem mestu odsev nesposobnosti vodstva,
- potrebe po takojšnjem ukrepanju pri zaposlenih na vodstvenih delovnih mestih saj so ti nesposobni za ta delovna mesta,
- boljših delovnih odnosih med zaposlenimi,
- manjšem obsegu bolniškega staleža,
- manjši obremenjenosti zdravstvenega sistema saj bolniška odsotnost povzroči obravnavo pri osebnem zdravniku, zdravnikih specialistih, izbranih zdravnikih ZZZS,..
- nižjih stroških nadomeščanja zaposlenih v dolgotrajnih bolniških staležih (povečan obseg dela, nadure, morebitne nadomestne zaposlitve za določen čas,..).
Glede na to, da smo zaposleni v državni upravi strošek v breme proračuna, iz proračuna pa se odvajajo tudi sredstva v blagajno ZZZS, predlagam, da se to najprej uvede v državni upravi (ministrstvih ter organih v sestavi) in nato še v celotni javni upravi. Prepričana sem, da se bodo pozitivne posledice pokazale zelo kmalu.
Pogoj pa je seveda, da se takšne zaposlene, ki so na dolgotrajni bolniški odsotnosti zaradi razmer / odnosov na delovnem mestu, brezpogojno zaščiti.
Ta predlog podajam zato, ker sem že zelo dolgo časa zaposlena v državni upravi, vidim vedno večje nezadovoljstvo večine zaposlenih, ki jim je oz. nam je zaradi ohranitve zdravja oz. izboljšanja zdravstvenega stanja edini izhod zgolj v bolniškem staležu. Dolgotrajni bolniški stalež zaposlenega pa je voda na mlin vodstvenemu kadru saj si plačo zaposlenega (ki je sedaj v breme ZZZS) izplačujejo v obliki povečanega obsega dela oz. delovne uspešnosti. To pa je posledica prevelikega števila zaposlenih.
Upam in želim, da bi bil moj predlog pozitivno sprejet saj se ne moremo pogovarjati in gledati samo posledice ampak je za izboljšanje stanje potrebno ugotoviti vzroke in jih odpraviti.
Hvala za razumevanje in lepo pozdravljeni.
Ljudje smo/so izgoreli, ker to, kar so prej delali trije, sedaj dela eden sam. Novega kadra ni, ker nihče več noče delati za minimalca! Torej, tisti, ki delamo, bomo izkoriščeni do konca, dokler se ne sesujemo...
www.dnevnik.si/novice/slovenija/2684199-2684199/
Ta vrsta bolniske odsotnosti bi se morala izplačevati v višini 100% plače.
Poleg tega pa bi se jo moralo uvrstiti med poklicne bolezni saj si človek v najhujsih primerih nikoli več ne opomore oz. ne pozdravi. Njegovo življenje je bistveno manj kvalitetno.
odličen predlog! Naj se odpusti tudi vodstvo firme, kjer je več delavcev z izgorelostjo!
Ozaveščanje.
Če nekdo zboleva zaradi pogojev dela, naj si nujno poišče drugo delovno mesto.
Drugo delovno mesto si lahko poiščejo mladi tja do 40. leta, starejši pa brez vez in poznanstev pa nimajo možnosti.
Le kako si naj nekdo po 50. letu najde drugo delovno mesto, če je njegova ponudba za delo zaradi starosti takoj izločena?
Poudarjam, da se gre v tem predlogu najprej za državno oz. javno upravo, kjer so vodje več ali manj nesposobni, na vodilna mesta pa pridejo po drugih kriterijih.
In le kako se naj drugi borimo drugače kot da si tiho, delaš in hodiš z vedno večjim odporom v službo? Zbolevaš. Na koncu po dolgih letih trpinčenja pa zboliš tako, da sledi dolgotrajna bolniška s številnimi diagnozami.
In zato je podan predlog, da gredo te bolniške tudi po 30-ih dneh v breme delodajalca in ne v breme ZZZS in s tem davkoplačevalcev. Tukaj je odgovornost za nastanek bolniškega staleža zaposlenega popolnoma očitna.
Popolnoma se strinjam. Potlej bi tudi delodajalci bolj poskrbeli za primerna delovna okolja, saj so lahko le motivirani in zadovoljni delavci dobri delavci. Tako pa še kako velja Parola, da se delo ne izplača. To so že davno nazaj ugotovili Romi, zato jih po eni strani tudi razumem, zakaj se nočejo izobraževati in delati - ker se delo delavca v Sloveniji pač ne izplača - plače so za delavce mizerne, zato je romska miselnost, da je bolje biti doma, jemati pridelke tistim, ki imajo, saj jim nihče nič ne more, država pa naj poskrbi zanje. Ubogi slovenčeki pa garamo za mizerne plače, zbolevajo zaradi vedno večjega obsega dela, direktorji in Romi pa se nam smejijo ....Slovenec - hlapec ...
Premetavanje denarja iz enega računa na drugega in še nekaj dodatnih zaposlenih v JU, da bodo stvari funkcionirale? Kaj ko bi kdo pomislil, da bi v državne službe zaposlili sposobne in kompetentne ljudi. Sedaj jih polovica pride po VIP , desetina politično, ostali pa delajo za vse, kar vodi v počutje izkoriščanosti. Protest v obliki odpovedi je za večino prehud zalogaj, izgovori o starosti in drugih omejitvah pa tako priročni.....
Najboljše zdravilo za psihološke težave je - DELO
Se strinjam, da je najboljše zdravilo za psihološke težave DELO vendar ne v isti službi pod istimi nadrejenimi, ki so odgovorni za takšno stanje. Žal takšen zaposleni nima zgolj psiholoških težav ampak tudi že resne somatske bolezni.
Se strinjam glede zaposlenih v javnih službah. In kdo pregoreva in zboleva? - Tisti, ki delajo še za 5 drugih, nesposobnih zaposlenih.
Kdo in kako bi dokazal, da je kriv delodajalec? Zdravnik, ki ne pozna sodelavcev in samega dela dotičnega? Le-ta bi kar sam rekel, da je kriva služba, da se slabo počuti? Zdravniška komisija? Na podlagi česa?
Nisem v vlogi delodajalca, ampak tole lahko dokaže kvečjemu sodišče - po veliko pritožbah ene in druge strani - skratka nima smisla.
Kaj pa če je ravno dotični problem s svojim obnašanjem, neresnim pristopom k delu, neizpolnjevanjem nalog ....potem pa le-ta gre k zdravniku pojamrat kako ga nihče ne razume, ga izkorišča, mobingira ...in delodajalec bi mu moral kriti bolniško?
V takšnih toksičnih okoljih ni nikoli problem en sam zaposleni ampak je takšnih zaposlenih veliko in posledično veliko bolniških odsotnosti.
Imamo zdravnike vseh specialnosti, ki so najbolj kompetentni za podajo mnenja o diagnozi človeka, kajne?
Ne išči pravice na sodiščih, ker je tam nikdar ni bilo, je ni in je ne bo.
In sodnik naj bi odločil ali je človek zbolel zaradi službe? Tega pa zagotovo ni nikjer na svetu!
Potrebna bi bila tudi kakšna kontrola tistih, ki so v bolniškem staležu. Ker veliko je tudi simulantov in potem drugi delajo še za njih in še tisti zbolijo.
Kontrole se izvajajo, a ponavadi šele po 30 dneh, kadar se začne bremeniti ZZZS. Do 30 dni pa plačuje delodajalec, ki verjetno tudi lahko poskrbi za nadzor nad zaposlenim v tem času.
Pri nas se ne izvajajo, še nisem slišala, da bi kdo imel kdo kontrolo na domu, pa jih ni bilo v službi tudi po več mesecev.
No, jaz jih pa že veliko poznam, ki so imeli kontrolo nadzornika ZZZS. Tudi jaz sem jo imela. Nikdar me ni bilo strah takšnega nadzora saj sem vedno upravičeno v bolniškem staležu in se v celoti ravnam po navodilih osebnega zdravnika.
Nimam nobenih skrbi glede nadzora.
JoGe
V primeru daljše odsotnosti zaradi bolezni je itak pristojna komisija. Zatorej je zadeva že urejena.
Problem so krajše in pogoste bolniške, ki pa jih prav tako odobri strokovna oseba oziroma zdravnik.
Mislila sem na tako kontrolo, ki bi malo preverjala, ali so ljudje res doma. Ker npr. ti ne more nihče dokazati, da te križ ne boli. Smo imeli tak primer, da je bila oseba na bolniški zaradi bolečin v križu (več mesecev), hkrati pa je v tem času smučala, kolesarila itd.
Se strinjam. Tudi jaz poznam ljudi, ki so v bolniškem staležu zaradi bolečin v križu in ki sploh ne morejo stati na nogah... Potem se pa hvalijo kako so sli za mejo po nakupih, pa domov v nekdanjo republiko naše skupne domovine,...
Ja, vedno se med ljudmi najdejo tisti, ki izkoriščajo in ki so nepošteni. Če bi bile kontrole pogoste in tudi s strani delodajalca, bi bilo zagotovo manj bolniških.
Po moje bi bilo treba na vodilna mesta v JU najprej postaviti strokovnjake ne pa politične kadre, ki bi delo ogranizirali tako, da ne bi prihajalo do nevzdržnih situacij.
Izgorevanje in nezadovoljstvo uslužbencev, ter posledično bolniških v JU, je predvsem posledica slabe zakonodaje, še slabših procesov, ki so kljub digitalizaciji še vedno enaki kot v časih stare Jugoslavije, ter na splošno izredno slabe organizacije dela. Zaposlovanja po VIP in družinsko-politični liniji, ter s tem povezano ne-motivacijo ne omenjam.
Kot prakso iz tujine pa naj omenim, da tam delavec že po 6-tih dneh ni več breme delodajalca, zaradi česar imajo zdravstvene zavarovalnica izjemen interes
zelo hitro ugotoviti ali je ponavljajoča in daljša bolniška odsotnost zares upravičena. Posledično je manj zlorab, manj izgorevanja in manj slabe volje.
Predlog bi tako le višal dobiček ZZZS in dodatno obremenjeval delodajalce.
Podpiram predlog, da je bolniška odsotnost zaposlenega, ki nastane zaradi trpinčenja na delovnem mestu, v breme delodajalca saj je izključno on odgovoren za nastanek te vrste bolniške odsotnosti. Le zakaj bi takšno bolniško odsotnost bremenila vse davkoplačevalce, naj nosi odgovornost delodajalec!
oz. celotni javni upravi -
od kje pa pride denar za nadomestila iz bolniških odsotnosti (delodajalec odvaja dajatve v ZZZS)? Dajatev bi le preimenovali iz ZZZS pleč na pleče javne uprave, ki se prav tako napaja iz proračuna. Kaj bi s tem rešili? Kdo bi odgovarjal? Ker verjetno je v vsej javni upravi podoben vzorec bolniških odsotnosti in se verjetno s tem vašim predlogom ne bi spremenilo nič oz. bi bilo prav da se vplačila v ZZZS zmanjšajo in tako odpre rezervacija za primer bolniških odsotnosti.
Iz iste vreče se malo drugače porazdeli.
V gospodarstvu pa sploh, čemu bi potem plačevali ZZZS v tolikšnem znesku - aja s tem bi zmanjšali čakalne vrste, ker bi ZZZS ostalo denarja saj bi odgovarjal le za 30 dni aja pa še to ne. V gospodarstvu že sedaj dajatve plačuje firma za ta čas ;)
Nimajo državni organi vreče denarja brez dna. Vsako leto na začetku prejmejo določen znesek denarja s katerim naj bi racionalno upravljali.
V primeru, da bi se bolniška odsotnost financirala iz sredstev delodajalca (ministrstva oz. organa v sestavi oz. javnega sektorja) bi ostalo manj denarja v vreči, manj denarja, da si ga vodstvo dodeljuje v svoje žepe.
Mislim, da bi delodajalec v takšnem primeru tudi malo premislil koga kadruje na vodilne položaje.
Jaz razumem predlog v tem smislu, da se posledično izboljša odnos do zaposlenih. Tudi jaz vidim in slišim ogromno o mobingiranju zaposlenih v javnem sektorju tako, da ta predlog absolutno podpiram.
Sredstva za poplačilo bolniških odsotnosti se odvajajo v ZZZS.
V kolikor bi to spremenili bi imel ZZZS presežke, delodajalci pa primankljaj in bi bilo to potrebno izravnati.
V javnem sektorju dodatna postavka za izravnavo pri bolniških in nižja plačila v ZZZS. (iz iste vreče)
Pri gospodarstvu pa podobno, rezervacija sredstev za bolniške in nižja plačila v ZZZS. (iz iste vreče, delno prisilno ZZZS)
(glede mobinga pa kdaj drugič)
Sicer za, ampak na nikakršen način ne bi bilo treba omejevati samo na JU. Tudi drugje bi lahko veljalo enako, saj tudi ostali delavci ne bi smeli biti manj vredni oz. izločeni.
Seveda se strinjam z vašim stališčem. Vendar sem predlagala, da se to napravi najprej v državni upravi oz. celotni javni upravi, ki naj bo zgled vsem ostalim delodajalcem. Sem prepričana, da bi takšen ukrep imel takojšen vpliv na vse ostale delodajalce.
Zagotovo pa brezpogojno podpiram, da se ta določba vnese v nacionalno zakonodajo in tako velja za vse delodajalce.
Najti bi morali ukrepe, s katerimi bi skrajšali trajanje bolniških, ne pa le preložili breme iz enega plačnika na drugega. Poleg tega pa, če je del zaposlenih nezadovoljen in izgorel, bo treba menjati službo (ne pa bit na dolgotrajnih bolniškah), če so vsi, pa vodstvo.
Predlog se nanaša izključno na bolniške odsotnosti, ki so posledica razmer oz. odnosov na delovnem mestu. Ko že pride do bolniske odsotnosti s tega naslova, gre vedno za dolgotrajne odsotnosti zaradi psihičnih vzrokov. Pri takšnih vrstah odsotnosti pa žal ne moreš vzeti tablete in iti naslednji dan ponovno v službo v isto delovno okolje. Zdravljenje je vedno dolgotrajno, pa ponavadi nikoli več ne ozdraviš ampak se zdravstveno stanje lahko samo izboljša.
Zakaj bi najprej iskali ukrepe za skrajšanje trajanja bolniških, če bi predlagani ukrep zagotovo pripomogel, da do takšnih bolniških odsotnosti sploh ne bi prihajalo. Potrebno je samo odstraniti zaposlene (vec ali manj so to vodje) z delovnih mest za katera niso primerni.
In zakaj bi zaposleni menjali službo, če ni problem v njih? Problem je v delodajalcu, ki na takšna delovna mesta (predvsem vodstvena) imenuje ljudi, ki niso primerni za delo oz. upravljanje z ljudmi.
Naj posledice svojih nepravih odločitev nosi delodajalec sam.
;)
Problem je v delodajalcih, če delavcem ni za delat ali ker je zaposlil napačne delavce.
V kolikor sprejema napačne odločitve tudi odgovarja zanje, kajti ima delo ki bi naj bilo opravljeno in z iskanje novih kadrov, ker so stari pregoreli itd ...
Žal pa je ponavadi tako, da med delodajalcem in delavcem je nekakšen zdrav pritisk, ki je enim preveč in drugim ne. Ponavadi je tudi premosorazmeren z višino osebnega dohodka - pri višjih plačah delavci prej izgorijo že ob nižjih obremenitvah (so izobraženi).
V kolikor bi menjali vodilne strukture verjetno ne bi rešili dosti, kajti delo mora biti narejeno in je vseeno ali vodilni izgori od nenehnega prosjačenja zaposlenih ali pa zaposleni, ker ga vodilni ni več krat prosil, da opravi delo. Verjetno pa problem nastane tudi iz razloga povečanega obsega dela (normalno stanje pred pandemijo).
Jap... sploh tam, kjer je nekdo 3 leta na bolniski (=3 leta 80% njegove place za bolnisko, torej vsaj nekje 30+ jurjev), zato ker caka na operacijo, ki pri privatniku stane 5000eur.
Bi se strinjal s tabo, če ne bi s prve roke vedel, kakšna je praksa nagrajevanja v javnem sektorju/javni upravi. Na vodilne položaje ne pridejo sposobni, temveč tisti z rjavim nosom. Posledica njihove "sposobnosti" pa se potem odraža ne zgolj v bolniških odsotnostih, temveč tudi v visoki fluktuaciji zaposlenih, nizki produktivnosti, nekakovostno opravljenem delu, slabem odnosu s strankami in nenazadnje v stanju, v katerem se na koncu znajdemo vsi državljani - od dolgih čakalnih dob do strokovnih napak.
Najhujše pri vsem tem pa je, da nobena prijava ne zaleže.
Natanko tako! Samo tisti z rjavim noskom pridejo na vodilne položaje, ni pomembna strokovnost, delovne izkušnje, izobrazba in seveda sposobnost upravljanja z ljudmi.
Zaposlena sem v velikem državnem organu, kjer nas je veliko starejših, nekaj let pred upokojitvijo. Mladi, če že slučajno pridejo, zelo hitro odidejo, starejši žal ne moremo nikamor več in edini izhod je bolniški stalež. Žal... pa bi radi delali ampak postaviš na tehtnico in seveda na koncu vseeno izbereš zdravje.