11. 7. 2024
Odziv Ministrstva za okolje, podnebje in energijo
Na splošno ljudje slišimo zvoke s frekvencami med 20 in 20 000 herci (Hz), pri tem velja, da se območje slišnosti višjih frekvenc s staranjem zmanjšuje. Iz znanstvenih raziskav je znano, da lahko dolgotrajna izpostavljenost hrupu, v slišnem območju, višjemu od 75 dB(A) sčasoma povzroči izgubo sluha. Ni pa še ugotovljen fiziološki učinek hrupa s frekvencami pod 250 Hz, torej učinek nizkofrekvenčnega hrupa.
Učinek nizkofrekvenčnega hrupa pogosto ni prepoznan kot moteč, čeprav lahko vpliva na psihološko in fiziološko počutje nekaterih ljudi. Tovrstne pritožbe je težko preiskati, saj so ravni hrupa pogosto komaj slišne, smer ali vir hrupa nizkofrekvenčnega hrupa pa je zaradi njegovih velikih valovnih dolžin težko določiti.
Merjenje nizkofrekvenčnega hrupa na prostem predstavlja izziv, saj je njegova raven v decibelih pogosto nižja od ravni hrupa ozadja. Viri nizkofrekvenčnega hrupa so lahko: elektronsko ojačana glasba, črpalke, ventilatorji, kurilne naprave, prezračevalne naprave in naprave za klimatizacijo, promet, prenos električne energije ter tudi naravni pojavi kot so nevihte ipd.
Nizkofrekvenčni hrup je bolj kot na prostem zaznaven v zaprtih prostorih, zato ga povezujemo z motnjami spanja. Na prostem drugi zvoki, prekrijejo nizke frekvence. V zaprtih prostorih pa se srednje in visokofrekvenčni hrup iz zunanjosti zmanjša, ker se izolacijski učinek stavbe povečuje z višjimi frekvencami zvoka. Hrup v nižjih frekvenčnih pasovih pa ostane enak ali se celo poveča, zato se lahko pojavijo tresljaji oken ipd. Druga težava je, da se nizkofrekvenčni hrup, zaradi njegovih velikih valovnih dolžin, širi dlje kot hrup z višjimi frekvencami, zato je njegov vir težko določiti.
Kot je razvidno iz predhodnih pojasnil nizkofrekvenčni hrup ni povezan le z obratovanjem industrijskih objektov in ga običajno na prostem niti ne moremo izmeriti, zato je predlog za kontinurano merjenje nizkofrekvenčnega hrupa in omejitve v obratovanju virov nizkofrekvenčnega hrupa neizvedljiv.