Vladi predlagam, da sprejme zakon, s katerim bi se vodilnim ljudem v gospodarstvu in javnih uslužbah omejil mandat na največ dva mandatna obdobja. Praksa kaže, da ni dobro, da so na vodilnih položajih ljudje predolgo.
Če bo predlog prejel vsaj 23 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Mandat je časovno obdobje, v katerem lahko posameznik, ki je izvoljen oziroma imenovan na posamezno funkcijo, svojo funkcijo tudi izvršuje. Že Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določa, da se določene funkcije lahko opravljajo časovno omejeno obdobje.
Državni zbor je organ zakonodajne državne oblasti, zato je predstavniško telo državljank in državljanov Republike Slovenije. Državljani Republike Slovenije imamo aktivno in pasivno volilno pravico za volitve poslancev. Državljani oblikujemo predstavniško telo tako, da na demokratičnih volitvah volimo svoje predstavnike v Državni zbor v skladu s splošno volilno pravico vseh državljank in državljanov. Tako je za poslance Državnega zbora v prvem odstavku 81. člena Ustave določeno, da je njihova mandatna doba štiri leta in se lahko podaljša oziroma skrajša le v izjemnih okoliščinah. Edini in izključni primer izrednega podaljšanja mandatne dobe Državnega zbora in s tem seveda tudi poslancev je določen v drugem odstavku 81. člena Ustave. Ta določa, da če bi se mandatna doba državnega zbora iztekla med vojno ali v času trajanja izrednega stanja, preneha njegov mandat šest mesecev po prenehanju vojne ali izrednega stanja, lahko pa tudi prej, če sam tako sklene. Lahko pa Državni zbor odloči, da mu preneha mandat prej kot v šestih mesecih po prenehanju vojne ali izrednega stanja. To je tudi edini primer, ko Državni zbor sam (neposredno) odloča o prenehanju svojega (sicer podaljšanega) mandata.
Nadalje za člane Državnega sveta Ustava v 98. členu določa, da se člani državnega sveta volijo za dobo petih let. Nikjer pa ni določene pravne podlage za podaljšanje njihovega mandata za še eno mandatno obdobje. Njihov mandat se izjemoma lahko podaljša le v primeru iztekla mandata članom Državnega sveta med vojnim ali izrednim stanjem. V tem primeru se na 3. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 95/09 – odl. US, 21/13 – ZFDO-F, 81/18 – odl. US, 16/23 in 12/24 – ZVDZ-E) mandat podaljša za čas trajanja takega stanja in še za šest mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja. V tem primeru se splošne volitve opravijo najprej dva meseca in najkasneje petnajst dni pred iztekom podaljšane mandatne dobe.
Glede funkcije župana, ki predstavlja in zastopa občino, pa 42. člen Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 11/14 – popr., 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS-1, 30/18, 61/20 – ZIUZEOP-A in 80/20 – ZIUOOPE) določa, da župana volijo volivci, ki imajo v občini stalno prebivališče, na neposrednih tajnih volitvah in da mandatna doba župana traja 4 leta. Za začetek in trajanje mandatne dobe župana se smiselno uporablja določba prvega odstavka 41. člena tega zakona. Ta člen sicer ureja mandatno dobo članov občinskega sveta, določa pa, da se mandatna doba članov občinskega sveta začne s potekom mandatne dobe prejšnjih članov sveta, traja pa do prve seje novo izvoljenega sveta. Sicer do prve seje novo izvoljenega občinskega sveta traja tudi: mandatna doba župana, ki je izvoljen na nadomestnih volitvah po prenehanju mandata prejšnjemu županu pred potekom mandatne dobe, mandatna doba župana, ki je izvoljen na predčasnih volitvah, če je bila občina ustanovljena po opravljenih rednih volitvah in mandatna doba župana, ki je izvoljen na volitvah, ki so bile iz kakšnega drugega razloga na podlagi zakona opravljene po rednih volitvah v občinske svete. Podobno kot poslanci so tudi župani voljeni na neposrednih občinskih volitvah in so lahko voljeni na to funkcijo večkrat.
Glede funkcije predsednika vlade Ustava v 111. členu določa, da predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži Državnemu zboru kandidata za predsednika vlade. Predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače določeno. Mandatno obdobje predsednika vlade kot tudi ministrov je vezano na mandat poslancev Državnega zbora. Ustava RS namreč v 115. členu ureja prenehanje funkcije predsednika in ministrov vlade in sicer funkcija predsednika vlade in ministrov preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor, funkcija ministrov pa tudi z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali odstopom ministra, morajo pa opravljati tekoče posle do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih ministrov. Predsedniku Vlade in s tem Vladi v celoti po 11. členu Zakona o Vladi (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G, 65/14, 55/17 in 163/22) preneha funkcija tudi v primeru, da v treh mesecih po nastopu funkcije Vlade ne pride do imenovanja preostalih ministrov. Predsedniku Vlade, ki je izvoljen, pa mu po postopkih, določenih s Poslovnikom državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24), ne uspe doseči imenovanja ministrov v Državnem zboru, prav tako po naravi stvari preneha funkcija, čeprav ne Ustava ne zakon tega izrecno ne določata. Iz navedenega torej izhaja, da je funkcija tako predsednika vlade kot tudi ministrov, razen v primerih predčasnega prenehanja, posredno vezana na mandat Državnega zbora.
Nasprotno z navedenimi mandati posameznih nosilcev javnih funkcij pa je v 103. členu Ustave za predsednika države določen petletni mandat z možnostjo reelekcije, torej ponovne izvolitve. Namen različna mandatne dobe predsednika republike in poslancev DZ je v zagotavljanju kontinuitete delovanja države in h krepitvi politične stabilnosti. Ustava določa, da je predsednik republike izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Ponovna izvolitev neposredno po preteku prejšnje mandatne dobe torej ni dopustna. Iz tega sledi, da ni izključena ponovna izvolitev, če v vmesnem času opravlja funkcijo drug predsednik republike.
V demokratični državi v okviru predstavniške demokracije izvoljeni nosilci funkcij v državnih organih sprejemajo odločitve v imenu ljudstva. Posameznik ima pravico, da sodeluje pri oblikovanju teh državnih organov tako, da v vnaprej predpisani obliki in na predpisan način izraža svojo voljo o tem, kdo naj ga zastopa in v njegovem imenu sprejema temeljne družbene odločitve. Omejevanje te pravice, kot jo predlaga državljan v svoji pobudi, bi lahko bilo torej protiustavno in nedemokratično.
Upoštevaje vse navedeno glede omejitve mandatov funkcionarjev lahko zaključimo, da je volja volivcev tista, ki bo odločila, kateremu kandidatu bo poklonila svoj glas ter tako prispevala k splošni podobi Slovenije. Predlagatelj spremembe se bo glede na zgornja pojasnila gotovo strinjal, da smo volivci tisti, ki kreiramo cilje za prihodnost, na kandidatih za nosilce javnih funkcij pa je naloga, da volivce prepričajo, zakaj so prav oni njihova najboljša izbira in katere spremembe želijo v prihodnosti.
Iz predloga državljana sicer ne izhaja, ali se predlog za sprejem zakona, s katerim bi se omejilo mandate, nanaša le na funkcionarje ali tudi na ostale javne uslužbence na položajnih oziroma poslovodnih delovnih mestih. Zato Ministrstvo za javno upravo v nadaljevanju pojasnjuje še: Mandati uradnikov na položaju urejeni v 82. členu Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E, 40/12 – ZUJF, 158/20 – ZIntPK-C, 203/20 – ZIUPOPDVE, 202/21 – odl. US in 3/22 – ZDeb, v nadaljevanju ZJU). ZJU v 82. členu določa, da se položaj generalnega sekretarja in generalnega direktorja v ministrstvu, direktorja organa v sestavi in vladne službe, načelnika upravne enote in direktorja uprave lokalne skupnosti pridobi z odločbo o imenovanju za dobo petih let. Uradniki na položaju, ki jim je prenehal mandat, pa lahko ponovno kandidirajo v postopku javnega natečaja za zasedbo položajnega delovnega mesta.
Na podlagi 122. člena Ustave je zaposlitev v upravnih službah mogoča samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon. Javni natečaj zagotavlja enakopraven dostop do vseh služb v upravi in zagotavlja izbiro strokovno usposobljenih kadrov in predpostavlja naslednje elemente: objava prostega delovnega mesta, razumen rok za prijave, izbirni postopek z vnaprej določenimi merili, obrazložena izbira. Merila morajo biti razumna in legitimna - zasledovati morajo namen instituta javnega natečaja, kar pomeni, da morajo biti merila naravnana tako, da bo izbran kandidat, ki je po svoji strokovni usposobljenosti najprimernejši, oziroma kandidat, ki bo največ prispeval k učinkovitemu in uspešnemu delu organa. Javni natečaj vsebuje tudi zahtevo po učinkovitem pravnem sredstvu zoper odločitev o izbiri, in je kot vsaka pravno vezana odločitev uprave podvržena tudi sodnemu nadzoru. Pravica, ki se varuje s sodnim varstvom, je pravica do kandidiranja na javnem natečaju pod enakimi pogoji. Omejitev ponovnega imenovanja po mnenju ministrstva ne bi nujno zagotovila strokovnosti in učinkovitega dela.
Ministrstvo za javno upravo v okviru svoje pristojnosti pojasnjuje še, da je ureditev trajanja mandata poslovodnim osebam splošno umeščena v:
Navedene poslovodne osebe v osebah javnega prava so torej lahko ponovno imenovane na isti položaj, pri čemer pa je podlaga za ponovno imenovanje tudi ocena preteklega dela. Ne glede na navedeno pa je treba upoštevati, da se za zasedbo položaja direktorja izvede postopku javnega razpisa in opravi izbira ob upoštevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta direktorja osebe javnega prava. Na javnem razpisu lahko enakovredno kandidirajo vsi kandidati, saj upoštevaje ustavno načelo enakopravne dostopnosti ni možno omejiti pravice do prijave na razpisano prosto delovno mesto. Zagotovljena je namreč ustavno varovana pravica do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji pomeni zagotavljanje enakih možnosti pri zaposlovanju in enako dostopnost do izpolnitve pogojev, ki tako enakopravnost omogočajo.
Upoštevaje vse navedeno Ministrstvo za javno upravo ocenjuje, da dosledno spoštovanje veljavnih predpisov zagotavlja izbiro primernih in strokovno usposobljenih kandidatov za položaje direktorjev oziroma poslovodnih organov v javnih zavodih in javnih agencijah, pristojni organi pa morajo spremljati in ocenjevati njihovo delo. Omejitev ponovnega imenovanja po določenem obdobju po mnenju ministrstva ne bi nujno zagotovila strokovnosti in učinkovitega dela.
V Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, t. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C, 18/21, 18/23 – ZDU-1O in 75/23; v nadaljnjem besedilu: ZGD-1) so urejeni pogoji za imenovanje oseb na vodilna mesta v gospodarskih družbah (v nadaljnjem besedilu: družba). Te so lahko organizirane kot:
Pri osebnih družbah so v družbah z neomejeno odgovornostjo v skladu s 85. členom ZGD-1 odgovorni za vodenje družbeniki, medtem ko so v komanditnih družbah v skladu z 138. členom ZGD-1 odgovorni za vodenje komplementarji. Za navedene odgovorne osebe za vodenje v zakonu ni časovnih omejitev za opravljanje funkcije vodenja družbe.
V kapitalskih družbah za posamezno obliko družbe obstajajo zakonske določbe glede imenovanja in mandatne dobe članov organov vodenja in nadzora, ki so sledeče:
Iz zgoraj navedenega izhaja, da v kapitalskih družbah ni posebnih omejitev glede ponovnega imenovanja oseb na vodilna mesta. Menimo, da bi lahko s tovrstno omejitvijo, da so lahko osebe imenovane na vodilna mesta v družbah samo dva mandata, posegli v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, zagotovljene s 74. členom ustave, ter prav tako v ustavno pravico do zasebne lastnine, zagotovljene s 33. členom ustave. Kot izhaja iz komentarja ustave k 74. členu, je omejitev svobodne gospodarske pobude dovoljena ob upoštevanju načela sorazmernosti zaradi varovanja javne koristi. Glede na navedeno je treba pred sprejetjem kakršnim koli ukrepa, ki posega v z ustavo zagotovljene pravice, opraviti test sorazmernosti, s katerim se tehtajo oziroma vrednotijo posamezne pravice. Če pri tem javna korist prevlada nad interesi posameznikov, je sprejetje ukrepa mogoče, vendar je vedno treba izbrati ukrep, s katerim se zagotovi učinkovito varstvo javne koristi in hkrati najmanj poseže v ustavno pravico. Kljub temu, da za predlagani ukrep (omejitev mandata na največ dva mandatna obdobja) test sorazmernosti ni bil opravljen, menimo, da je zelo verjetno, da bi pokazal, da bi bil takšen ukrep nesorazmeren, saj ne zasleduje ciljev javne koristi, zaradi katerih bi bila omejitev svobodne gospodarske pobude dopustna.