28. 5. 2024
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V skladu z Ustavo RS otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Država zagotavlja varstvo otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C, 200/20 – ZOOMTVI, 94/22 – odl. US, 94/22 – odl. US, 5/23 in 34/24 – odl. US, v nadaljevanju: DZ) določa, da imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi (v nadaljevanju ukrepi za varstvo koristi otroka) le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka. Ukrepi za varstvo koristi otroka se lahko izvajajo, dokler otrok ne postane popolnoma poslovno sposoben, če ta zakonik ne določa drugače (154. člen DZ).
Ukrepe za varstvo koristi otroka izreka sodišče. Pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka je treba upoštevati dve omejitvi:
- izreče naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka;
- predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka (156. člen DZ).
Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.
Ukrepi za varstvo koristi otroka so začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Nujni odvzem izvede center za socialno delo, o začasnih odredbah in ukrepih trajnejšega značaja odloča sodišče. Ukrepi za varstvo koristi otroka trajajo največ toliko časa, kot določa DZ za posamezne ukrepe, razen če sodišče podaljša izrečen ukrep.
Sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Ukrep odvzema otroka traja največ tri leta, razen če sodišče izrečen ukrep podaljša.
Otroka se namesti v rejništvo ne le zaradi izrečenega ukrepa odvzema otroka, pač pa tudi, če otrok nima svoje družine ali če iz različnih razlogov ne more živeti pri starših. Poleg tega se otroka lahko namesti v rejništvo, če potrebuje usposabljanje v skladu z zakonom, ki ureja vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.
Po namestitvi otroka v rejništvo je naloga centra za socialno delo, da spremlja izvajanje rejniške dejavnosti, ves čas sodeluje z rejniško družino, otrokom ter njegovo matično družino. Dolžnost centrov za socialno delo je, da na eni strani ustrezno poskrbijo za posameznega otroka, ki je nameščen v rejništvo, na drugi strani pa si morajo istočasno prizadevati za odpravo vzrokov, zaradi katerih je bil otrok umaknjen iz domačega okolja. Trajanje posameznega rejniškega razmerja je odvisno od individualnih koristi otroka, ki jih je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej.
S posvojitvijo nastane med posvojiteljem in posvojencem enako razmerje kot med starši in otroci. Gre za trajno razmerje, s katerim nastanejo med posvojencem in njegovimi potomci ter posvojiteljem in njegovimi sorodniki enako razmerje kot med sorodniki.
Pri posvojitvah gre vedno za edinstveno situacijo, pri čemer mora biti osnovno vodilo, da se otroku iščejo najbolj primerni nadomestni starši (glede na njegove potrebe, starost, druge okoliščine) in ne obratno, zato je »čakalna doba« lahko zelo različna; po drugi strani pa tudi potencialni posvojitelji niso pripravljeni sprejeti vsakega otroka.
Kot izhaja iz navedenega, gre pri posvojitvi za izločitev otroka iz matične družine in prehod v posvojiteljsko družino, pri rejništvu pa je cilj, da se otrok čez krajši ali daljši čas vrne v matično družino, ko le-ta vzpostavi ustrezne okoliščine za primerno skrb za vzgojo in razvoj otroka.
Zavedati se je torej treba, da sta institut rejništva in institut posvojitve različna instituta in da rejništvo ni in ne sme biti bližnjica do posvojitve otroka. Tukaj imamo v mislih situacijo, da bi nekdo postal rejnik le zaradi tega, da bo tako lažje in hitreje posvojil otroka. V takšni situaciji je hitro zaznati težave: težave bodo verjetno nastale že pri omogočanju stikov otroka z njegovo matično družino - pri rejništvu je zelo pomembno, da rejniška družina spodbuja in ohranja stik otroka z matično družino oz. njenimi člani, če je seveda to v otrokovo korist; če pa je primarni cilj posvojitev, ni pričakovati, da bo takšna rejnica oz. rejnik stike spodbujal.
V osnovi ni sicer nič narobe, če je nekdo hkrati kandidat za rejnika in za posvojitev; seveda pa mora razlikovati med obema institutoma. Vprašanju oz. razlikovanju med institutom rejništva in institutom posvojitve namenjajo posebno pozornost tudi centri za socialno delo že v samem postopku priprave kandidatk in kandidatov na rejništvo.
Če se ugotovi, da je v korist otroka, ki je v rejništvu, da se ga posvoji in če za to obstajajo vsi pogoji, se takega otroka lahko tudi posvoji (bodisi s strani rejniške družine ali pa s strani drugih kandidatov za posvojitev). O posvojitvi odloča sodišče.
Na ministrstvu razpolagamo s statističnimi podatki o številu otrok, za katere se je rejništvo zaključilo iz razloga, ker so bili posvojeni; ne razpolagamo pa s podatkom, kdo je te otroke posvojil – ali dotedanji rejniki ali druge osebe. Od leta 2020 do danes je bilo iz rejništva posvojenih 33 otrok (v letu 2024: 5 otrok, v letu 2023: 10 otrok, v letu 2022: 8 otrok, v letu 2021: 6 otrok in v letu 2020: 4 otroci).