28. 5. 2024
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z vidika splošne delovnopravne ureditve pojasnjujemo, da veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDS; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) ureja pravico do odmora med delovnim časom v 154. členu, kjer je v prvem odstavku določeno, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Drugi odstavek 154. člena ZDR-1 določa, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s 65. ali 67. členom ZDR-1, vendar najmanj štiri ure na dan, pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Nadalje ZDR-1 v tretjem odstavku 154. člena določa, da se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa dolžina odmora določi sorazmerno dolžini delovnega časa. Odmor med delovnim časom se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa, kar ima podlago v četrtem odstavku 154. člena ZDR-1.
Nadalje pojasnjujemo, da je v okviru prava Evropske unije z vidika delovnega časa pomembna predvsem Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/88/ES), ki določa minimalne zahteve v zvezi z varnostjo in zdravjem, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Direktiva 2003/88/ES nalaga državam članicam sprejem ukrepov, s katerimi se izpolnijo minimalne zahteve glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega delovnega časa, letnega dopusta ter vidiki nočnega, izmenskega dela in vzorcev dela. Ob tem velja dodati, da Listina EU o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo, in pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.
Direktiva 2003/88/ES v uvodni izjavi 5 določa, da je v Skupnosti treba zagotoviti ustrezne odmore, v členu 4 pa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu, katerega delovni dan je daljši od šest ur, zagotovijo pravico do odmora, podrobnosti, vključno s trajanjem in pogoji, pod katerimi je dodeljen, pa se določi v kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji ali, v nasprotnem primeru, z nacionalno zakonodajo. Namen določb Direktive 2003/88/ES, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 4, je izboljšanje varnosti, higiene in zdravja delavcev pri delu.
Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v starejši sodbi IV Ips 87/2009 z dne 8. 7. 2010 poudarilo, da je namen pravice do odmora vzdrževanje oziroma obnovitev delavčevih psihofizičnih sposobnosti v času dnevne delovne obveznosti in je eden izmed ukrepov zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.
Ureditev odmora med delovnim časom v ZDR-1 torej sledi zahtevam Direktive 2003/88/ES. Ob tem je treba upoštevati tudi načeloma ugodnejšo ureditev v ZDR-1, po kateri se čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas delavca in je tudi plačan. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZDR-1 je namreč delovni čas delavca sestavljen iz efektivnega delovnega časa in časa odmora po 154. členu ZDR-1 ter časa upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. ZDR-1 tudi v petem odstavku 154. člena določa, da se čas odmora med dnevnim delom všteva v delovni čas.
Na tem mestu naj še dodamo, da ZDR-1 določa zgolj zakonski minimum pravic delavca iz delovnega razmerja. Z avtonomnimi pravnimi viri (torej s kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti delodajalca) in pogodbami o zaposlitvah pa je mogoče izvirno določati tudi tiste pravice, ki jih zakon ne določa, ali pa določati višjo raven pravic, kot je določena z zakonom in avtonomnimi pravnimi viri. V zvezi s tem naj izpostavimo določbo drugega odstavka 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.
Na podlagi izpostavljene zakonske ureditve lahko povzamemo, da veljavna zakonodaja že ustrezno ureja pravico do odmora med delovnim časom. Ob tem še dodajamo, da je bil ZDR-1 del celovite reforme trga dela v letu 2013 in je bil sprejet kot rezultat kompromisov med socialnimi partnerji, zato bi vprašanje morebitne bodoče spremembe zakonske ureditve pravice do odmora med delovnim časom zahtevalo preučitev in uskladitev tudi s socialnimi partnerji.