Za tople obroke dijakov

Odziv Ministrstva za vzgojo in izobraževanje

Skladno z Zakonom o šolski prehrani srednje šole za dijake organizirajo toplo ali energijsko in hranilno bogatejšo hladno malico. Določba, ki prepušča izbiro oziroma odločitev šoli, je bila uvedena z razlogom in kot posledica izkušnje z uvedbo brezplačnega toplega obroka leta 2008; takrat se je namreč izkazalo, da so imele srednje šole pri izvedbi obveznega toplega obroka velike prostorske in organizacijske težave, obenem pa je prihajalo do velike količine zavrženih obrokov.

Srednje šole praviloma izvajajo več izobraževalnih programov, zato malica pomeni konkreten poseg v organizacijo časa in dela. Zagotavljanje ustreznega odmora za malico - ali več odmorov v primeru večjega števila dijakov - podaljšuje pouk vsaj do 14. ure ali dlje popoldan. Topli obrok seveda terja daljši odmor. Malica je na voljo praviloma med 9.30 in 11. uro, dijaki pogosto ne želijo uživati toplega obroka ob zgodnejših urah, po pouku pa se večini dijakov mudi domov. Dodaten element so tudi kapacitete; srednje šole marsikje nimajo ustreznih kuhinj, veliko jih razpolaga zgolj z razdelilnimi kuhinjami, ki ne omogočajo ustreznih pogojev za pripravo toplega obroka. Veliko srednjih šol ima sklenjene dogovore z drugimi šolami, ki ob lastnih povečanih tovrstnih potrebah ne bi zmogle več zagotavljati toplih obrokov še zanje Četudi nič od navedenega ni aktualno, pa v določenih krajih šole, ki bi lahko zagotovile pogoje za topli obrok z zunanjim izvajalcem, le-tega v bližini ne uspejo dobiti. V tem smislu je hladna malica, ki mora biti hranilno in energijsko bogatejša, ustrezna alternativa, ki je tudi skladna s Smernicami za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Mehanizmi notranjega in strokovnega spremljanja kot tudi notranjega in zunanjega nadzora so zakonsko določeni, dijaki in starši pa imajo vedno možnost opozoriti na pomanjkljivosti in neskladja v zvezi s ponujeno hrano in njeno organizacijo.

V zvezi s pobudo, da bi se subvencije zagotavljale neposredno pripravljalcem – šoli, zunanjemu izvajalcu ali gostinskemu ponudniku v obliki bonov pa želimo poudariti, da sistem subvencioniranja temelji na kompleksni izmenjavi podatkov med informacijskim sistemom Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki odloča o upravičenosti do subvencije na podlagi socialnega statusa družine in podatke posreduje v informacijski sistem Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, v katerega vpogledujejo šole za potrebe obračunavanja šolske prehrane. Gre za občutljive osebne podatke, ki jih ne moremo posredovati zunanjim izvajalcem. V zvezi s sistemov bonov, kot velja za študentsko prehrano pa smo mnenja, da bi s tem dijake spodbudili k obiskovanju gostinskih obratov in lokalov, čemur absolutno nasprotujemo, vsekakor pa to ne sodi v koncept šolske prehrane v času pouka.