22. 4. 2024
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V odgovoru na prejeti predlog, v okviru katerega je predlagano, da se 152. člen Zakona o delovnih razmerjih spremeni tako, da se člen nanaša na vse, ki delo začnejo pred 6. uro zjutraj, in ne le na »nočnega delavca« po trenutni definiciji, uvodoma pojasnjujemo, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni pristojno dajati pravnih nasvetov strankam v konkretnih postopkih niti podajati obvezujočih pravnih mnenj. Kot upravni organ podaja pojasnila v zvezi z zakonsko ureditvijo delovnopravnih vprašanj ter oblikuje neobvezujoča pravna mnenja oziroma strokovna stališča z vidika splošne delovnopravne ureditve. Za odločanje v konkretnih spornih zadevah s področja delovnega prava je pristojno delovno sodišče v individualnih delovnih sporih. Za strokovno pomoč in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja delovna razmerja, je pristojen Inšpektorat Republike Slovenije za delo.
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmISA, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDS; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) v prvem odstavku 150. člena kot nočno delo šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne, če pa je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, ZDR-1 šteje kot nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne.
V skladu z določbo prvega odstavka 151. člena ZDR-1 je nočni delavec po eni strani vsak delavec, ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa, po drugi strani pa vsak delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa. Za nočnega delavca se torej v skladu s to definicijo šteje delavec, ki v okviru svoje dnevne delovne obveznosti dela najmanj tri ure v času med 23. in šesto uro, kot tudi delavec, ki dela ponoči samo občasno, v določenih časovnih obdobjih in katerega seštevek ur dela v nočnem času predstavlja najmanj eno tretjino polnega letnega delovnega časa.
Pomen opredelitve nočnega delavca se kaže v tem, da ima tak delavec pravico do posebnega varstva. Medtem ko so nekatere pravice v zvezi z nočnim delom zagotovljene vsem delavcem (periodična izmenjava delovnih izmen, prepoved razporeditve na nočno delo brez urejenega prevoza), ki delajo ponoči, pa so druge priznane samo nočnim delavcem. Iz tretjega odstavka 151. člena ZDR-1 izhajajo dodatne pravice, ki jih mora delodajalec zagotavljati nočnim delavcem: daljši dopust, ustrezno prehrano med delom in strokovno vodstvo delovnega oziroma proizvodnega procesa.
Ureditev, ki izhaja iz 151. člena ZDR-1 (predvsem opredelitev pojma nočnega delavca in ureditev pravice delavca do razporeditve na delo podnevi iz zdravstvenih razlogov), je usklajena z zahtevami, ki izhajajo iz EU in mednarodnih dokumentov, predvsem Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktive 2003/88/ES) in Konvencije MOD št. 171 o nočnem delu (v nadaljnjem besedilu: Konvencije MOD št. 171), pa tudi Priporočila št. 178 o nočnem delu.
Nočni delavec (»delavec, ki dela ponoči«) v smislu 2. člena Direktive 2003/88/ES je po eni strani vsak delavec, ki v nočnem času opravi najmanj tri ure svojega enodnevnega delovnega časa na običajen način in po drugi strani vsak delavec, ki v nočnem času lahko opravi določen delež svojega letnega delovnega časa, kakor ga določi posamezna država članica z nacionalno zakonodajo (po posvetovanju s socialnimi partnerji) ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnimi partnerji na državni ali regionalni ravni. Konvencija MOD št. 171 pa določa, da je nočni delavec zaposlena oseba, katere delo zahteva opravljanje znatnega dela ur nočnega dela, ki presega mejo, določeno s strani pristojnih oblasti po posvetovanju z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev ali s kolektivnimi pogodbami.
Dalje pojasnjujemo, da je ureditev časovne omejitve nadurnega dela v 144. členu ZDR-1 (predvsem tedenska omejitev 8 ur) v skladu z Direktivo 2003/88/ES, ki določa, da povprečni delovni čas za sedemdnevno obdobje, vključno z nadurami, ne sme presegati 48 ur.
Ker tako nočno delo kot nadurno delo za delavca pomenita povečano obremenitev in obliko dela, ki je zanj manj ugodna, je delodajalec dolžan zagotoviti višje plačilo od običajnega – dodatek za nočno oziroma nadurno delo (128. člen ZDR-1).
Dalje še pojasnjujemo, da na dejansko razporeditev delovnega časa vpliva narava organizacije dela. Delovni čas, kot eden pomembnejših elementov delovnega razmerja, pa mora biti določen v pogodbi o zaposlitvi. Ta obveznost izhaja iz 31. člena ZDR-1. Pogodbeni stranki se morata v pogodbi o zaposlitvi dogovoriti o dnevnem in tedenskem delovnem času in o razporeditvi delovnega časa (sedma alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Lahko pa se glede tega sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca (drugi odstavek 31. člena ZDR-1).
Upoštevaje navedeno pojasnjujemo, da ureditev delovnega časa v splošni delovnopravni ureditvi upošteva zahteve po varovanju delovnopravnega položaja delavcev ter zahteve delodajalcev po fleksibilni organizaciji delovnega časa na eni ter potrebo delavcev po usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja na drugi strani.
Glede na predhodno obrazloženo ocenjujemo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.