Predlagam, da se določi maksimalna pokojnina za polno delovno dobo recimo 2500€ in minimalna za polno dobo 1000€. pol pa dvigovat po zneskih, recimo dvig za 100€ za obe,to bi bilo pravično. Vsak s polno delovno dobo si zasluži kolko tolko dostojno starost, če je doktor ali pa čistilec. Dr. je že celo življenje imel veliko plačo na stara leta pa tudi ne potrebuje več toliko.
Če bo predlog prejel vsaj 23 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Predlagatelju se uvodoma zahvaljujemo za podani predlog, ki ga bomo proučili v okviru prihodnjih sprememb zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V nadaljevanju pa v odgovor na podani predlog pošiljamo pojasnilo z vidika trenutno veljavne pokojninske in invalidske zakonodaje.
V zvezi z vašim dopisom pojasnjujemo, da je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji namenjeno zagotavljanju pravic ob nastopu določenih zavarovalnih rizikov, to so starost, invalidnost in smrt. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da je pravica do pokojnine pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki izhaja iz minulega dela in temelji na prispevkih, plačanih v času aktivne dobe zavarovanca, zato mora obstajati sorazmernost med vplačanimi prispevki in prejemki iz sistema.
Višina pokojnine je odvisna od višine pokojninske osnove, od katere odmerimo starostno, predčasno, invalidsko pokojnino in tudi vdovsko pokojnino, ki se praviloma določi na podlagi prejetih plač oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki. Višina pokojnine pa ni odvisna zgolj od pokojninske osnove in višine prispevkov, ki jih je posameznik vplačeval v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč tudi od drugih okoliščin, kamor uvrščamo dolžino dopolnjene pokojninske dobe in z njo povezan odmerni odstotek ter predčasno upokojitev z malusi.
Kljub navedenemu pa pokojninski sistem ni čisti »zavarovalniški« sistem, temveč gre za sistem, v katerem je osnovni zavarovalni princip dopolnjen z načelom solidarnosti. Sem med drugim uvrščamo tudi najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo, kar pomeni, da se od nižje oziroma višje pokojninske osnove ne more izračunati pokojnina, kljub temu, da je zavarovanec v sistem vplačeval od nižjega oziroma višjega zneska. Če torej v letu priznanja odmerjena pokojnina posameznika s pripadajočimi uskladitvami ne dosega zneska pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, se starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove in če v letu priznanja odmerjena pokojnina s pripadajočimi uskladitvami presega znesek pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, se pokojnina posameznika odmeri od najvišje pokojninske osnove, ki znaša štirikratnik najnižje pokojninske osnove.
Pri usklajevanju pokojnin gre izključno za ohranjanje realne vrednosti pokojnin v času njihovega izplačevanja, usklajevanje pokojnin pa je eden izmed osnovnih načinov varovanja višine pravice in s tem zagotavljanja socialne varnosti upokojencev (oziroma preprečevanja erozije višine pravic v letih po upokojitvi). Izvede se enkrat letno pri izplačilu pokojnin za mesec februar. Pokojnine se uskladijo za 60 % rasti povprečne bruto plače, izplačane za obdobje januar–december preteklega leta, v primerjavi s povprečno bruto plačo, izplačano za enako obdobje leto pred tem, in za 40 % povprečne rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju januar–december preteklega leta v primerjavi z enakim obdobjem leto pred tem. Uskladitev pokojnin je izražena v odstotku in je seštevek obeh ugotovljenih delnih rasti. Uskladitev ne more biti nižja od ugotovljene polovične rasti cen življenjskih potrebščin. Odstotek uskladitve za posamezno leto ugotovi in objavi svet zavoda.
Usklajevanje v enaki višini oziroma v enaki nominalni vrednosti za vse bi bilo v nasprotju s samim namenom usklajevanja in bi se tako z njo povišale nižje pokojnine v primerjavi z višjimi, s čimer se ne bi več ohranjala razmerja, ki so veljala v času priznanja pravice, posledično pa bi bila manj pomembna tudi sama vplačila v sistem, na podlagi katerih so bile prvotno odmerjene pravice. Povečevala bi se solidarnost v sistemu, ki so jo že sedaj deležni le tisti z najnižjimi pokojninami, in sicer pri sami odmeri (najnižja pokojninska osnova, zagotovljena pokojnina, najnižja pokojnina itd.), krhalo pa bi se tudi zaupanje predvsem mladih v pokojninski sistem, ki trenutno vplačujejo v sistem.
Pri določanju načina usklajevanja je treba vzeti v obzir vse prejemnike pokojnin in ne gre primerjati zgolj najnižje pokojnine z najvišjimi. Z usklajevanjem pokojnin v enakih zneskih bi bili prikrajšani tudi prejemniki povprečnih pokojnin, ki bi se jim pokojnine povišale v višjem znesku, če bi se povečevale v odstotku. Prav zanje bi tak način usklajevanja prinesel nižjo rast pokojnine, s tem pa padec razmerja med njihovo pokojnino ter pokojnino, ki jo prejemajo posamezniki, ki imajo nižje pokojnine, v okviru katerih so bili ne nazadnje že upoštevani solidarnostni elementi.
Za konec poudarjamo še, da vzporedno s sistemom socialnega zavarovanja v Sloveniji obstaja tudi sistem socialnega varstva, ki med drugim omogoča posameznikom, ki brez lastne krivde nimajo zadosti sredstev za preživetje, prejetje določenih sredstev, ne glede na predhodno plačilo prispevkov. Med pravice iz tega sistema med drugim spadajo tudi pravice do denarne socialne pomoči, do varstvenega dodatka ter do izredne denarne socialne pomoči, o dodelitvi katerih se odloča na pristojnem centru za socialno delo. Pogoji za pridobitev teh pravic niso vezani na predhodno zavarovanje, temveč na socialno stisko posameznika.