22. 4. 2024
Odziv Ministrstva za vzgojo in izobraževanje
Delovni čas učiteljev (in ostalih zaposlenih na področju vzgoje in izobraževanja) urejata Zakon o delovnih razmerjih[1] (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) in Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja[2] (v nadaljnjem besedilu: KPVIZ). V 44. členu KPVIZ je določeno, da je polni delovni čas vseh zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih 40 ur tedensko.
Polni delovni čas učiteljev je torej 40 ur tedensko, pri čemer pa je v 44.a člena KPVIZ določeno, da je delovni čas učitelja neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost učitelja v 12 mesecih tekočega šolskega leta, to je od 1. septembra v tekočem koledarskem letu do 31. avgusta v naslednjem koledarskem letu. Neenakomerna razporeditev delovnega časa pomeni, da (zaposleni v nekaterih obdobjih delajo dlje kot 8 ur dnevno (največ 13 ur dnevno oziroma 56 ur na teden), v določenem obdobju pa manj. Polni delovni čas (8 ur) se pri neenakomerni razporeditvi upošteva kot povprečna delovna obveznost znotraj referenčnega obdobja (ki pri učiteljih pomeni eno šolsko leto (od 1. septembra do 31. avgusta v naslednjem letu).
V zvezi s prisotnostjo na delovnem mestu izpostavljamo določbo 44.d člena KPVIZ, ki v drugem odstavku določa, da lahko učitelj, ob upoštevanju organizacije dela v zavodu, opravlja delo izven zavoda po lastnem časovnem razporedu v obsegu največ 10 ur tedensko. Po vsebini obsega del delovne obveznosti, ki jo lahko učitelj opravi izven prostorov delodajalca, pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov ali izjemoma tudi druga dela in naloge, za katera je tako določeno v individualnem letnem delovnem načrtu.
Če pravilno razumemo predlog državljan, predlaga tudi, da se naj uvede (za učitelje in zdravnike) ustrezno nadzorovano žigosanje na delovnem mestu. V zvezi s tem navajamo, da zakon, ki ureja evidence na področju dela in socialne varnosti[3] (v nadaljnjem besedilu: ZEPDSV), velja (brez izjem) tudi za področje vzgoje in izobraževanja. Že od leta 2017 je tudi v KPVIZ (v četrtem odstavku 44. člena) izrecno določeno, da mora zavod voditi evidenco o izrabi delovnega časa v skladu s predpisi. Pred tem je obveznost ustreznega vodenja evidenc o izrabi delovnega časa delodajalcem s področja vzgoje in izobraževanja nalagal ZEPDSV.
O načinu vodenja evidence o izrabi delovnega časa odloča delodajalec. Elektronsko vodenje evidence o izrabi delovnega časa (domnevamo, da državljan z »žigosanjem« misli na elektronsko vodenje evidenc o izrabi delovnega časa) ZEPDSV predpisuje samo za delodajalce, ki jim je izrečena globa zaradi kršitev določb delovnega časa po ZDR-1 ali zaradi vodenja evidenc po ZEPDSV, pri čemer je ta obveznost časovno omejena na dve leti. Nadzor nad izvajanjem ZEPDSV izvaja pristojna inšpekcija za delo.
Glede na to, da državljan predlaga zakonsko ureditev vsebin, ki so na področju vzgoje in izobraževanja že zakonsko urejene, menimo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z vidika splošne delovnopravne ureditve pojasnjujemo, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23 – ZIUZDS; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) v prvem odstavku 143. člena omejuje maksimalno trajanje polnega delovnega časa na 40 ur na teden. Če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, se v skladu z ZDR-1 kot polni delovni čas šteje delovni čas 40 ur na teden.
Drugi odstavek 143. člena ZDR-1 daje možnost, da se z zakonom oziroma kolektivno pogodbo lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. ZDR-1 torej dopušča možnost, da se z zakonom oziroma kolektivno pogodbo (na katerikoli ravni) lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden (vendar ne manj kot 36 ur na teden). To pomeni, da lahko zakonodajalec ali socialni partnerji (tudi na ravni panoge ali delodajalca) določijo dolžino polnega delovnega časa v tako določenem časovnem okviru.
ZDR-1 dalje v tretjem odstavku 143. člena ureja tudi primere, ko je kot polni delovni čas lahko določen tudi delovni čas krajši do 36 ur, in sicer se lahko z zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali kolektivno pogodbo takšen delovni čas določi za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare. V tem primeru obseg polnega delovnega časa ni navzdol omejen.
ZDR-1 pri omejevanju polnega delovnega časa sledi zahtevam Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/88/ES). Ta nalaga državam članicam sprejem ukrepov, s katerimi se izpolnijo minimalne zahteve glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega delovnega časa, letnega dopusta ter vidiki nočnega, izmenskega dela in vzorcev dela. Direktiva 2003/88/ES v 6. členu določa najdaljši tedenski delovni čas, in sicer nalaga državam članicam, da s svojimi ukrepi zagotovijo, da je tedenski delovni čas omejen z zakoni, podzakonskimi, upravnimi akti ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi med socialnimi partnerji, pri čemer povprečni delovni čas v posameznem sedemdnevnem obdobju vključno z nadurami ne sme presegati 48 ur.
Ob tem naj izpostavimo, da upoštevaje prvi odstavek 2. člena ZDR-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ta ureja tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, v lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo.
Dalje v zvezi s predlogom, ki se nanaša na vodenje evidence o izrabi delovnega časa, pojasnjujemo, da je to vprašanje predmet ureditve Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Uradni list RS, št. 40/06 in 50/23; v nadaljnjem besedilu: ZEPDSV). Evidenca o izrabi delovnega časa je namreč ena izmed evidenc na področju dela in socialne varnosti, ki jo predpisuje ZEPDSV.
18. člen ZEPDSV določa nabor podatkov, ki jih mora delodajalec vpisovati v evidenco o izrabi delovnega časa, in sicer delodajalec dnevno vpisuje naslednje podatke:
- podatke o številu ur,
- skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega, z oznako vrste opravljenega delovnega časa,
- opravljene ure v času nadurnega dela,
- neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca, z oznako vrste nadomestila,
- neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev in organov, z oznako vrste nadomestila,
- neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače,
- število ur pri delih na delovnem mestu, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem oziroma na katerih je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, z oznako vrste statusa,
- čas prihoda na delo in odhoda delavca z dela,
- izraba in obseg izrabe odmora med delovnim časom,
- opravljene ure v drugih posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (zlasti opravljene ure nočnega, nedeljskega, izmenskega, prazničnega dela, dela v deljenem delovnem času in druge oblike razporeditve delovnega časa, določene z zakonom ali kolektivno pogodbo),
- opravljene ure v neenakomerno razporejenem delovnem času ali v začasno prerazporejenem delovnem času in
- tekoči seštevek ur v tednu, mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno prerazporeditev polnega delovnega časa.
V skladu z ZEPDSV je vodenje evidence o izrabi delovnega časa obveznost in odgovornost delodajalca, delodajalec pa je v okviru zakonskih možnosti svoboden pri izbiri načina vodenja evidence in vpisovanja podatkov v evidenco, pri čemer je pomembno, da evidenca o izrabi delovnega časa pri delodajalcu pravilno izkazuje dejansko stanje na področju delovnega časa, odmorov in počitkov delavca.
Dalje naj dodamo, da ZEPDSV v okviru 19.a člena predpisuje obveznost elektronskega vodenja evidence o izrabi delovnega časa za dve leti za delodajalca, ki mu je bila pravnomočno izrečena globa zaradi kršitev določb delovnega časa, odmorov in počitkov po ZDR-1 ali zaradi vodenja evidenc po ZEPDSV. V primeru elektronskega vodenja evidence iz 19.a člena tega zakona mora naknadna sprememba podatka elektronske evidence vsebovati tudi razlog spremembe in čas vpisa spremembe, ki ga zagotavlja delodajalec.
Glede na predhodno obrazloženo z vidika splošne delovnopravne ureditve ocenjujemo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.