Opcija daljšega starševskega dopusta
Predlagam preučitev uvedbe možnosti izbire daljšega starševskega dopusta do otrokove dopolnitve treh let z nižjim nadomestilom po poteku prvega leta.
Razlogi:
- Glede na najnovejša spoznanja razvojne psihologije je za otroka do tretjega leta najbolje, da preživi čimveč časa s svojimi primarnimi skrbniki oziroma da je v oskrbi ena na ena, najbolje enega izmed staršev. V vrtcih je razmerje med vzgojiteljicami in malčki prenizko, običajno cca 1:7. Zasebno varstvo (varuške) v Sloveniji ni dovolj razvito oziroma razširjeno, da bi zagotovilo pravo alternativo, prav tako pomeni visoko finančno breme, stari starši pa tudi v veliko primerih niso na razpolago za varstvo.
Socializacija z vrstniki v prvih treh letih tudi ni bistvena za razvoj otroka, zato izostanek iz vrtca ne bi pomenil prikrajšanosti v tem smislu.
- Malčki do tretjega leta, ki so v vrtcu, praktično "živijo stalno bolni", saj njihov imunski sistem še ni dovolj izgrajen za učinkovito borbo z "navadnimi" virusi, konstantno so v tesnem kontaktu z velikim številom otrok, ljudi, na relativno majhni kvadraturi. Poleg filozofskega pomisleka, ali ne gre pri izvajanju take prakse pravzaprav za zanemarjanje potreb in zdravja malčkov, da ne uporabim izraza mučenje otrok, gre tudi za visoko finančno breme. Eden izmed staršev/skrbnikov namreč znatno veliko časa preživi na negi otroka ali pa nato še v bolniškem staležu zase, kar v praksi predstavlja visok strošek družbi v vsakem primeru. Dodatno gre za obremenitev pediatrov in drugih zdravstvenih delavcev, ki jih primanjkuje, obremenitev zdravstvene blagajne, tudi bolnišnic, saj tako majhni otroci pogosto zbolijo resneje zaradi sicer nedolžnih okužb. Strošek je pravzaprav trojen, saj se v tem obdobju, ko otrok pravzaprav obiskuje vrtec zgolj cca polovico časa, financira s strani države, občine še vrtec za otroka, ki ga sploh ni.
- Tudi starši, ki se ne bi odločili za to podaljšano opcijo, bi bili v boljšem položaju, saj bi lažje dobili prosto mesto v vrtcu.
- Daljše obdobje dojenja. Slovenska ureditev pravice do odmora za dojenje kaže, da se kot družba zavedamo pomembnosti dojenja za otroke, a v praksi odmor za dojenje kot rešitev ni resnično živ, saj je v večini primerov tudi praktično neizvedljiv. Tudi WHO priporoča dojenje do najmanj drugega leta.
Opcija krajšega delovnega časa zaradi starševstva sicer naslavlja potrebo po večji odsotnosti z dela zaradi skrbi za majhne otroke, vendar kljub temu v praksi veliko delodajalcev da jasno vedeti, da jim odločitev delavca za krajši delovni čas ne ustreza, zaradi česar se starši v strahu pred izgubo zaposlitve za to ne odločajo. Tu bi prišla v poštev tudi varovalka, da se v času koriščenja te pravice, pogodbe delavcu ne sme odpovedati.
Finančno nadomestilo: predlagam preučitev finančnega učinka izplačila npr. 60% nadomestila glede na vse prihranke z naslova:
*Izplačila nadomestil za nego otroka.
*Izplačila bolniških nadomestil za starše, ki so posledica tega, da se nato od otroka naleze še starš, potencialno še nasploh slabšega zdravja zaradi preutrujenosti oziroma eventuelno izgorelosti.
*Zdravstvene oskrbe.
*Stroškov organizacije vrtčevskega varstva.
V kolikor za izplačevanje nadomestila ni konsenza, predlagam vsaj plačilo vseh prispevkov za poln delovni čas in varstvo zaposlitve v tem obdobju za starše, ki bi dopust izkoristili.
Koliko staršev bi se odločilo za koriščenje takšne opcije, seveda ni znano, bi pa tistim, ki bi se za to odločili, zelo olajšali skrb za otroke, neprecenljivi pa bi bili učinki, ki bi jih to prineslo otrokom.