Če varčujemo pri gospodarstvu, naj se varčuje tudi v javni upravi. Vsem zaposlenim v javni upravi naj se povrne strošek v višini enotne splošne karte. S tem se bo povečala uporaba javnega prevoza, zmanjšala okoljska obremenjenost in prihranil denar.
Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZF, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmISA, 202/21 – odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23 in 136/23; v nadaljevanju ZDR-1) ureja povračila stroškov v zvezi z delom v 130. členu, kjer med drugim določa tudi, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.
Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence določajo aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev[1] (Uradni list RS, št. 88/21), med njimi tudi Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 88/21). Le-ti so bili sklenjeni za realizacijo Dogovora o odpravi varčevalnih ukrepov v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki javnih uslužbencev, zamiku izplačilnega dneva plače pri proračunskih uporabnikih ter regresu za letni dopust za leto 2021 (Uradni list RS, št. 88/21). Ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela je posledica pogajanj z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja in ni enostransko sprejeta odločitev Vlade Republike Slovenije oz. Ministrstva za javno upravo.
Funkcionarjem pripadajo, skladno s prvim in drugim odstavkom 8. člena ZSPJS-AA (Uradni list RS, št. 139/22), povračila stroškov in drugih prejemkov v zvezi z delom v enaki višini in pod enakimi pogoji, kot to velja za javne uslužbence.
Skladno z aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS št. 88/21) pripada javnemu uslužbencu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, če razdalja od naslova njegovega stalnega ali začasnega bivališča oziroma naslova, s katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo, do naslova, kjer javni uslužbenec opravlja delo, po najkrajši varni poti, upoštevaje tudi pešpoti, znaša več kot 2 kilometra. Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS št. 88/21) izrecno določajo, da se za merjenje razdalje uporablja daljinomer »Google.Zemljevidi«.
V skladu z aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS št. 88/21) se za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za razdaljo od naslova stalnega ali začasnega bivališča oziroma naslova v kraju, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela, do naslova v kraju opravljanja dela javnemu uslužbencu po najkrajši varni poti prizna kilometrina v višini 10 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za vsak polni kilometer razdalje, vendar ne manj kot 30 evrov. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se javnemu uslužbencu povrne glede na število prihodov na delo in odhodov z dela.
V skladu z aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS št. 88/21) je kraj, iz katerega se javnemu uslužbencu povrnejo stroški prevoza na delo in z dela, naslov v kraju stalnega ali začasnega bivališča oziroma naslov v kraju, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. Navedeno pomeni, da je javni uslužbenec od naslova v kraju, iz katerega se dejansko vozi na delo in z dela in ta naslov ni stalno ali začasno bivališče javnega uslužbenca, do naslova, kjer opravlja delo, upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela le, če je naslov, s katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo, bližji delovnemu mestu.[2]
Javni uslužbenec v skladu z aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS št. 88/21) vselej prejme povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, razen, če delodajalcu predloži potrdilo o nakupu imenske mesečne vozovnice za javni potniški promet. V tem primeru se mu stroški prevoza na delo in z dela za mesec, za katerega predloži potrdilo o nakupu imenske mesečne vozovnice za javni potniški promet, povrnejo v višini cene imenske mesečne vozovnice za javni potniški promet.
Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS št. 88/21), katerih podpisniki so Vlada RS in reprezentativni sindikati javnega sektorja, določajo podlago za obračun in izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela, kar pa ne pomeni, da mora javni uslužbenec na delo in z dela prihajati na način, kot so mu povrnjeni stroški prevoza na delo in z dela.
Temeljni namen veljavne ureditve materije povračila stroškov prevoza na delo in z dela je bil poenostavitev in zmanjšanje administrativnih bremen za delodajalce ter postavitev javnih uslužbencev v enak položaj glede določitve višine povračila stroškov prevoza, in sicer tako, da je razdalja kriterij za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela, kar pomeni, da javni uslužbenci, ki so enako oddaljeni od oz. do delovnega mesta prejmejo za prevoz na delo in z dela isto višino povračila stroškov prevoza. Na nujnost izboljšane ureditve področja je poleg številnih delodajalcev in sindikatov opozorila tudi Komisija za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki je na podlagi konkretnega primera obravnave ugotovila neenak položaj javnih uslužbencev v tej zvezi.
Pred aktualno veljavno ureditvijo se je povračilo stroškov prevoza na delo in z dela namreč primarno povrnilo v višini cene javnega prevoza in šele če javni prevoz ni bil možen, se je javnemu uslužbencu povrnila kilometrina. Takšna ureditev je vključevala tudi možnost kombinacije povračila stroškov prevoza na delo in z dela: delno v višini javnega prevoza (noben javni prevoz te ne pripelje do delovnega mesta in se tudi ne začne na hišni številki bivališča), zato je glede na določbe kolektivnih pogodb bilo treba velikokrat javnemu uslužbencu za del poti poleg stroškov javnega prevoza povrniti tudi kilometrino. Takšna ureditev je povzročala veliko administrativno breme za delodajalce, saj so poleg razdalje morali ugotavljati tudi, ali je javni prevoz možen glede na delovni čas javnega uslužbenca, vozni red in časovno izgubo, ki jo ta, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, predstavlja za javnega uslužbenca, prav tako pa upoštevaje načelo ekonomične/gospodarne rabe javnih sredstev tudi ceno javnega prevoza. Vstopni pogoj (razdalja več kot 2 km od bivališča do delovnega mesta) je bil tudi v prej veljavni ureditvi enak, kilometrina pa se je izplačevala v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov).
[1] Tj. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, Aneks h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi, Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Aneks h Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji, Aneks h Kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost, Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji.
[2] V Uradnem listu RS, št. 58/2022, je bila dne 29. 4. 2022 objavljena Razlaga Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 88/21) glede povračila stroškov prevoza po prvem in drugem odstavku 5. člena, po prvem odstavku 6. člena ter po prvem odstavku 7. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki jo je sprejela Komisija za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji.