Sprememba Zakona o dedovanju

Odziv Ministrstva za poravosodje

V skladu s slovensko zakonsko ureditvijo dedovanja v drugem dednem redu zapuščino pokojnika, ki ni zapustil potomcev, dedujejo njegovi starši in njegov zakonec (14. člen Zakona o dedovanju[1], ZD). Pokojnikovi starši dedujejo eno polovico zapuščine po enakih delih, pokojnikov zakonec pa deduje drugo polovico zapuščine. Če pokojnik ni zapustil zakonca, dedujejo pokojnikovi starši vso zapuščino po enakih delih.

ZD v 23. členu omogoča, da lahko sodišče na zahtevo zakonca, ki deduje z dediči drugega dednega reda, odloči: (1) da deduje zakonec tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedovali drugi dediči oziroma (2) da deduje zakonec vso zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zakonec zašel v pomanjkanje, če bi se delila. Sodišče pri odločanju o tem upošteva vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost zakonca, premoženjske razmere in pridobitno sposobnost drugih dedičev ter vrednost zapuščine. Institut povečanja dednega deleža zakonca torej omogoča razdelitev zapuščine v skladu z materialnimi potrebami zakonca, ki so mu zaradi zapustnikove, torej zakončeve smrti odtegnjena potrebna življenjska sredstva. Institut povečanja dednega deleža zakonca je tako korektiv določb o zakonitem dednem redu in predstavlja socialni element pri določanju zakonitih dednih deležev.

Veljavna slovenska dednopravna ureditev večinoma izhaja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, torej iz drugačnih družbenih razmer, kot so današnje. V skladu s splošnim trendom, ki je zaznamoval razvoj dednega prava v 20. stoletju, so se dedne pravice krvnih sorodnikov zmanjševale na račun povečevanja pravic v korist zakoncev. V drugih primerljivih pravnih ureditvah so se dedne pravice zakoncev v primerjavi z dednimi pravicami potomcev in tudi drugih sorodnikov bistveno povečale. Takšna ureditev temelji predvsem na dejstvu, da sta zakonca tista, ki pridobivata premoženje skupaj, v medsebojnem sodelovanju, medtem ko krvni sorodniki k temu načeloma z ničemer ne pripomorejo.[2]

Kljub temu, da veljavna ureditev dedovanja omogoča opisane korekcije pri dedovanju zakonca v drugem dednem redu, na Ministrstvu za pravosodje v prihodnjem letu načrtujemo poglobljeno obravnavo veljavne ureditve (tudi glede dednih redov v povezavi z dilemami glede nujnih dedičev in njihovih nujnih deležev) v okviru širše skupine pravnih strokovnjakov.

[1] Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16.

[2] Povzeto po članku prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic, Dedovanje med zakoncema, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 86.