16. 10. 2023
Odziv Ministrstva za pravosodje
Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje za kaznovalno pravo (37. člen Zakona o državni upravi;[1] v nadaljevanju: ZDU-1), torej pristojnosti v zvezi s Kazenskim zakonikom[2] (v nadaljevanju: KZ-1), Zakonom o kazenskem postopku[3] (v nadaljevanju: ZKP) ter v zvezi z Zakonom o prekrških[4] (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi s predlogom podajamo naslednji odziv:
Glede kazni, ki se lahko izreče za kaznivo dejanje tatvine KZ-1 v prvem odstavku 204. člena določa, da se storilec, ki vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, kaznuje z zaporom do treh let. Če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je zvedel, da je uveden kazenski postopek, se mu sme kazen odpustiti.
Nadalje KZ-1 v 205. členu ureja kaznivo dejanje velike tatvine, kar pomeni, da se storilec tatvine iz prvega odstavka 204. člena kaznuje z zaporom do petih let:
- če je storil tatvino tako, da je z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali druge zaprte prostore;
- če sta storili tatvino dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle;
- če je storil tatvino na posebno predrzen način;
- če je imel pri sebi kakšno orožje ali nevarno orodje za napad ali obrambo;
- če je storil tatvino ob požaru, povodnji ali podobni naravni nesreči;
- če je storil tatvino tako, da je izrabil nemoč ali nesrečo drugega.
Enako se kaznuje storilec tatvine, če je ukradena stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota ali če je ukradena stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti. Če je dejanje storjeno v hudodelski združbi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
Glede predpisanih kazni pojasnjujemo, da je temeljno načelo v sistemu kazenskih sankcij v slovenskem kazenskem pravu načelo zakonitosti. Navedeno pomeni, da je za kaznivo dejanje mogoče izreči samo tisto kazen in tiste varnostne ukrepe, ki jih je določil zakon v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, in samo, če so izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa zakon. Drugo načelo pa je načelo sorazmernosti, ki je vsebovano v institutu individualizacije kazenskih sankcij posamezniku in določa, da morata biti tako kazen kot tudi varnostni ukrep sorazmerna s težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Navedeno izhaja tudi iz temeljnega načela Ustave Republike Slovenije (Ustava RS)[5], ki v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna država. Splošna zahteva pravne države pa je, da je dopustna samo takšna sankcija, ki je v sorazmerju s težo kršitve. Naloga države kot skupnosti je, da najde pravo ravnotežje med temeljnim namenom kazenskih sankcij, ki je v zagotovitvi varstva pred kaznivimi dejanji, in pravicami posameznika. Nenazadnje, skozi razvoj kazenskih sankcij se je v penološki stroki kot mednarodni standard uveljavilo tudi načelo humanosti pri izrekanju in izvrševanju kazenskih sankcij. Varstvo temeljnih načel pravne države, posebej varstvo človekovih pravic in načela zakonitosti pa je potrebno upoštevati tudi pri izrečenih varnostnih ukrepih.
Glede dejansko izrečenih kazni za navedeno kaznivo dejanje pa poudarjamo, da je pomembna individualizacija kazenskih sankcij, to je prilagoditev kazenske sankcije teži kaznivega dejanja in osebnosti storilca, pa tudi njegovim nagibom (motivom) pri storitvi kaznivega dejanja (zlasti drugi in tretji odstavek 49. člena KZ-1). Gre za eno temeljnih načel kazenskega prava, ki zavezuje zakonodajne organe, da že na zakonski ravni predvidijo večje število različnih vrst kazenskih sankcij, ki naj omogočajo uresničevanje tega načela, hkrati pa jih zavezuje, da pri posameznih kaznivih dejanjih postavijo okvire za posamezne vrste kazni (npr. predpisane kazni v razponu, obteževalne in olajševalne okoliščine, pravila o omilitvi in odpustitvi kazni, povratku, odmeri kazni za dejanja v steku…). Načelo individualizacije pa nalaga posebne obveznosti tudi sodišču. Sodišče je namreč dolžno v vsakem konkretnem primeru, ki ga obravnava, oceniti težo konkretnega kaznivega dejanja, stopnjo storilčeve krivde in njegovo osebnost, pri čemer med možnimi sankcijami izbere tisto za katero meni, da bo najprimernejša, nato pa določi njeno višino, upoštevajoč pri tem vse okoliščine posameznega konkretnega primera in vse možnosti, ki mu jih na voljo daje KZ-1. V okviru uporabe istega kazenskega predpisa so lahko okoliščine, ki jih sodišče upošteva, različne. Ob upoštevanju posebnosti posamezne zadeve pa je lahko različno tudi njihovo vrednotenje. S tega vidika pa je treba upoštevati tudi namene kaznovanja, kot jih določa 45.a člen KZ-1.
V zvezi s pritožbo pojasnjujemo, da gre za ustavno pravico, saj iz 25. člena Ustave RS izhaja, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. In enako izhaja tudi iz 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah[6].
Glede na navedeno menimo, da je veljavna ureditev ustrezna, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.