Predlagam vladi da pohitrem postopku spremeni KZ1.
Kdor krade v času elementarnih nesreč se ga oglobi z10.000 eur in 10 let zapora.
Kdor ne more plačati globe se mu spremeni v dodatnih 10 let zapora
Če bo predlog prejel vsaj 24 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje za kaznovalno pravo (37. člen Zakona o državni upravi;[1] v nadaljevanju: ZDU-1), torej pristojnosti v zvezi s Kazenskim zakonikom[2] (v nadaljevanju: KZ-1), Zakonom o kazenskem postopku[3] (v nadaljevanju: ZKP) ter v zvezi z Zakonom o prekrških[4] (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi s predlogom podajamo naslednji odziv:
Glede kazni, ki se lahko izreče za kaznivo dejanje tatvine KZ-1 v prvem odstavku 204. člena določa, da se storilec, ki vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, kaznuje z zaporom do treh let. Če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je zvedel, da je uveden kazenski postopek, se mu sme kazen odpustiti.
Nadalje KZ-1 v 205. členu ureja kaznivo dejanje velike tatvine, kar pomeni, da se storilec tatvine iz prvega odstavka 204. člena kaznuje z zaporom do petih let:
Enako se kaznuje storilec tatvine, če je ukradena stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota ali če je ukradena stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti. Če je dejanje storjeno v hudodelski združbi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
Za kaznivo dejanje ropa KZ-1 v 206. členu določa, da se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Če sta storili kaznivo dejanje dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi ropale, ali če je vrednost ukradene stvari velika in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. Če je bilo kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.
Kdor je zaloten pri tatvini, pa zato, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Če je vrednost ukradene stvari velika in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.[5]
Glede predpisanih kazni pojasnjujemo, da je temeljno načelo v sistemu kazenskih sankcij v slovenskem kazenskem pravu načelo zakonitosti. Navedeno pomeni, da je za kaznivo dejanje mogoče izreči samo tisto kazen in tiste varnostne ukrepe, ki jih je določil zakon v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, in samo, če so izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa zakon. Drugo načelo pa je načelo sorazmernosti, ki je vsebovano v institutu individualizacije kazenskih sankcij posamezniku in določa, da morata biti tako kazen kot tudi varnostni ukrep sorazmerna s težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Navedeno izhaja tudi iz temeljnega načela Ustave Republike Slovenije (Ustava RS)[6], ki v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna država. Splošna zahteva pravne države pa je, da je dopustna samo takšna sankcija, ki je v sorazmerju s težo kršitve. Naloga države kot skupnosti je, da najde pravo ravnotežje med temeljnim namenom kazenskih sankcij, ki je v zagotovitvi varstva pred kaznivimi dejanji, in pravicami posameznika. Nenazadnje, skozi razvoj kazenskih sankcij se je v penološki stroki kot mednarodni standard uveljavilo tudi načelo humanosti pri izrekanju in izvrševanju kazenskih sankcij. Varstvo temeljnih načel pravne države, posebej varstvo človekovih pravic in načela zakonitosti pa je potrebno upoštevati tudi pri izrečenih varnostnih ukrepih.
Glede dejansko izrečenih kazni za navedena kazniva dejanja pa poudarjamo, da je pomembna individualizacija kazenskih sankcij, to je prilagoditev kazenske sankcije teži kaznivega dejanja in osebnosti storilca. Gre za eno temeljnih načel kazenskega prava, ki zavezuje zakonodajne organe, da že na zakonski ravni predvidijo večje število različnih vrst kazenskih sankcij, ki naj omogočajo uresničevanje tega načela, hkrati pa jih zavezuje, da pri posameznih kaznivih dejanjih postavijo okvire za posamezne vrste kazni (npr. predpisane kazni v razponu, obteževalne in olajševalne okoliščine, pravila o omilitvi in odpustitvi kazni, povratku, odmeri kazni za dejanja v steku…). Načelo individualizacije pa nalaga posebne obveznosti tudi sodišču. Sodišče je namreč dolžno v vsakem konkretnem primeru, ki ga obravnava, oceniti težo konkretnega kaznivega dejanja, stopnjo storilčeve krivde in njegovo osebnost, pri čemer med možnimi sankcijami izbere tisto za katero meni, da bo najprimernejša, nato pa določi njeno višino, upoštevajoč pri tem vse okoliščine posameznega konkretnega primera in vse možnosti, ki mu jih na voljo daje KZ-1. V okviru uporabe istega kazenskega predpisa so lahko okoliščine, ki jih sodišče upošteva, različne. Ob upoštevanju posebnosti posamezne zadeve pa je lahko različno tudi njihovo vrednotenje. Tako je npr. kraja v času elementarne nesreče del ti. nizkotnega nagiba in pri odmeri kazni se to lahko upošteva (drugi odstavek 49. člena KZ-1).
Glede na navedeno izhaja, da je kaznivo dejanje, ki ga izpostavlja predlog - že določeno kot kaznivo dejanje. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu zahteva, da sta vsaka posamezna kazenskopravna norma ter meja oziroma način razmejevanja med njimi, jasno in vnaprej določeni v zakonu, tako da je kazniva ravnanja vselej mogoče med seboj pravno razlikovati. Glede na navedeno bi morebitna uvedba novega kaznivega dejanja, kot je predlagano, nujno povzročila podvajanje znakov tega kaznivega dejanja z že obstoječimi kaznivimi dejanji v KZ-1, kar pa bi pomenilo kršitev ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave RS, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
[1] Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 152/22 in 18/23
[2] Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP in 16/23
[3] Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 96/22 – odl. US, 2/23 – odl. US in 89/23 – odl. US
[4] Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US, 73/19 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE in 5/21 – odl. US
[5] 207. člen KZ-1
[6] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13, 75/16 in 92/21