20. 7. 2023
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 – ZZSDT-D; v nadaljevanju: ZMZ-1) ureja področje omejitve gibanja v 84. členu, kjer je določeno, da če ni mogoče skladno z določbami ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz naslednjih razlogov:
- da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, še zlasti če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente, vendar je zapustil izvorno državo brez dokumenta ali je v postopku dajal napačne informacije, predložil ponarejene dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, ali če je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino oziroma drug dokument, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost ali državljanstvo;
- da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil;
- kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito;
- kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda;
- v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba 604/2013/EU).
Šele, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Navedeno je tudi v skladu z EU zakonodajo ter Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Slednja v 5. členu določa pravico do svobode in varnosti, dodatno pa 2. člen Protokola št. 4 h konvenciji določa Svobodo gibanja, po katerem ima vsakdo, ki je zakonito na ozemlju kake države, na tem ozemlju pravico do svobode gibanja.
Direktiva 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, s katero je slovenska zakonodaja s področja mednarodne zaščite v celoti usklajena, navedeno področje ureja v 8. členu, pri čemer bi izpostavili predvsem prvi odstavek, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker je prosilec v skladu z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Nadalje pa drugi odstavek predvidi, da lahko države članice prosilca pridržijo le kadar se izkaže za potrebno in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, in sicer na podlagi posamične presoje vsakega primera.
Predlog, da se gibanje prosilcev za azil omeji do končne odločitve o njihovem statusu v Sloveniji, s čimer bi se preprečilo prosto gibanje po Republiki Sloveniji in s tem onemogočilo nadaljevanje poti v države z višjim standardom, bi torej glede na zgoraj opisano predstavljal kršitev veljavne zakonske ureditve.
Iz navedenih razlogov Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.