Predlog za zavrnitev osnutkov lovskih načrtov za leto 2011
V pripravi so načrti LUO za leto 2011. Ti med drugim določajo število prostoživečih živali, ki jih bodo lahko oz. morali pobiti lovci v letu 2011. Osnutke načrtov so pripravile območne enote ZGS in jih javno predstavile. Na nekaterih teh predstavitvah smo sodelovali tudi mi.
Kot društvo smo proti lovu, saj menimo, da ta v 21. stoletju ni potreben, niti ni družbeno upravičen, poleg tega pa je škodljiv za živali in naravo. Narava ima v sebi, kar je tudi dokazano, vse mehanizme, s katerimi lahko uravnava naravno ravnovesje na nekem območju in ni potrebno, da to dela človek, ki niti teoretično ne more vedeti, koliko živali ali drugih živih bitij prenese nek prostor.
Po pregledu osnutkov smo prišli do ugotovitve, da so ti v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, Zakonom o ohranjanju narave in slovensko ustavo. Zato predlagamo, da minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je po predpisih pristojen za sprejem letnih načrtov LUO, predloga, ki mu ga bo predložil Zavod za gozdove Slovenije ne sprejme. Svoj predlog obrazlagamo v nadaljevanju.
1. V osnutkih letnih načrtov ni bilo najti števila živali posameznih vrst. Torej se ne ve, koliko je divjadi na območju, ki ga pokriva neka območna enota ZGS. Kljub temu pa se dovoljuje odstrel živali. To pa je po našem mnenju v nasprotju z Zakonom o ohranjanju narave in sicer 14. členom. Ta namreč govori o tem, da je zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena, prepovedano. Torej je vedno potrebno vedeti, koliko je število pripadnikov neke živalske vrste, da se lahko presodi, kakšen vpliv bo imel odstrel na vrsto: ali jo bo ogrozil ali ne. Iz dejstva, da se planirani odstrel vedno ne realizira, je tudi jasno razvidno, da so nekatere vrste že ogrožene. Tudi mnogi lovci pravijo, da je divjadi manj kot se uradno prikazuje. Za lov velja tudi Zakon o ohranjanju narave in zato pomeni dejstvo, da država ne pozna številčnosti oz. vsaj ocene številčnosti lovnih živalskih vrst, ob dopuščanju lova, stanje, ki je v nasprotju z zakonom. Pri nekaterih vrstah divjadi, kar je razvidno iz osnutkov, je mogoč neomejen odstrel, kar pomeni, da je lahko vrsta na nekem področju popolnoma uničena. Odstrel več kot 120.000 živali, kar je planirano za leto 2011 za Slovenijo, lahko zelo ogrozi mnoge vrste in poslabša njihovo socialno strukturo. Seveda pa bo tudi poslabšal stanje v gozdovih in na poljih, torej v habitatih prostoživečih živali. Vse to pa je tudi hud poseg v biotsko raznovrstnost in naravno ravnovesje, ki ju varujeta 2. in 3. člen Zakona o ohranjanju narave.
2. Zakon o ohranjanju narave definira pojem naravnega ravnovesja. To je stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati. V osnutkih načrtov o tem ni dosti govora, vendar pa je to zelo pomembno, kajti lov se naj bi izvajal zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja. V osnutkih ni nobenih resnih dokazov, da je naravno ravnovesje porušeno in da bi bilo potrebno, da ga lovci vzpostavijo. Iz osnutkov sicer izhaja, da naj bi v letu 2010 prostoživeče živali oz. divjad v Slovenijii povzročile za slabih 500.000 evrov škode, kar naj bi bil nekakšen dokaz, da je bilo v tem letu ravnovesje porušeno. Če to primerjamo z direktorskimi plačami, lahko vidimo, da gre za minorno številko. Tudi mnoga vozila stanejo več kot naj bi divjad povzročila škode v letu 2010. Ta škoda zato ne more kazati na to, da je ravnovesje porušeno, kajti gre za bagatelno vsoto. Pri mnogih vrstah divjadi pa ni bilo zaznati nobene škode in je zato izjemno čudno, da je dovoljen odstrel. Več kot 100.000 živali bo v letu 2011 umorjenih, ker je bilo škode, povzročene s strani živali za bagatelno cifro približno 500.000 EUR in objedenih nekaj dreves. Objedenost dreves pa je v gozdu nekaj povsem normalnega. Nerazumljivo. Sicer pa v osnutkih načrtov ni najti nobenih dokazov, da bi bilo v Sloveniji naravno neravnovesje porušeno in če tega ni, lov sploh ni mogoč. V nasprotnem primeru je to v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, ki dovoljuje usmrtitev živali zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja. Če to obstaja, lova ni. Tudi povzročanje občutne škode, ki je po omenjenem zakonu tudi razlog za lov oz. usmrtitev, če ni drugih možnosti, tukaj ne pride v poštev. Kot že navedeno, gre za bagatelno in ne občutno škodo, razen tega pa je to škodo mogoče v glavnem preprečiti. Zato je odstrel, ki je planiran v okviru obravnavanega osnutka nezakonit, saj je v nasprotju s 4. alinejo 26. člena ZZZiv - ta namreč dovoljuje lov, če je potreben zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja. Če bi bil lov potreben za ohranjanje naravnega ravnovesja, bi se morale loviti vse vrste živali. Znano pa je, da so lovne samo nekatere vrste, predvsem tiste, ki preko trofej prinašajo zaslužek. Iz osnutkov načrtov ni razvidno, na katerih znanstvenih podlagah oz. študijah so pripravljeni osnutki načrtov območnih enot ZGS oz. katere so znanstvene raziskave, ki v 21. stoletju še opravičujejo lov oz. da se z lovom lahko ohranja naravno ravnovesje. Takšni posegi bi namreč morali temeljiti na znanstvenih študijah, ki bi morale dokazati, da lov v nobenem pogledu ne škodi naravi, živalim in družbi. In da se lahko z lovom dosega oz. ohranja naravno ravnovesje in preprečuje škoda, ki naj bi jo povzročila divjad. Zato bomo mi navedli nekaj študij, ki dokazujejo, da lov ni potreben in da je celo škodljiv. Gre za naslednji študiji oz. raziskavi:
• Prva raziskava govori o vplivu lova na živali in da lov povečuje število rojstev teh bitij in sicer na primeru rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 - 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.
• V drugi raziskavi so raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) pa so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) Vir: Revija Lovec, št. 1/2007.
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev - če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih parkih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. V kantonu Ženeva je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. To je tudi dokaz, da lov ni potreben in da ima narava v sebi vse mehanizme za reguliranje naravnega ravnovesja. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih parkih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru živali tolikšno število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Čeprav se gornji študiji dotikata medvedov oz. jelenov, veljajo zaključki tudi za druge vrste živali, saj za vse veljajo enake naravne zakonitosti. Zato je jasno je, da lov negativno vpliva na živali, saj v principu povečuje število živali. Živalska vrsta se na ta način brani pred izumrtjem, saj lov občuti kot sredstvo za uničenje vrste. Na ta način se v bistvu doseže ravno nasprotno od tistega, kar se trdi: da je lov potreben za ohranjanje naravnega ravnovesja. Lov ruši naravno ravnovesje. Vse zgoraj navedeno kaže na to, da je lov škodljiv za živali in naravo.
3. Po 3. členu Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. V tem okviru je pomembno tudi načelo sorazmernosti, po katerem je potrebno zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. To načelo obstaja tudi v pravu zaščite živali, saj je npr. po 26. členu ZZZiv dovoljeno usmrtiti žival, ki povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. Interes živali do življenja ima v tem primeru prednost pred interesom človeka do npr. užitka pri ubijanju, ki bi ga imel tisti, ki bi žival, ki povzroča občutno škodo, usmrtil samo zaradi užitka do ubijanja. Da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v predpisih glede živali, pa jasno izhaja tudi iz sodbe U 1804/2001. V tej sodbi je sodišče jasno zapisalo, da to načelo izhaja iz 4. člena (mučenje živali je nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali) in 5. alineje 26. člena ZZZiv (usmrtitev živali je dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti). Podobno je bilo navedeno tudi v zadevi U 1994/2000 z dne 23.4.2003. Iz obravnavanega osnutka je razvidno, da je divjad v letu 2010 povzročila za približno 500.000 evrov škode in da je planiran odvzem živali najmanj 120.000 (največ od tega odpade na odstrel), pri mnogih vrstah pa je lokalno mogoč celo neomejen odstrel (navadni polh, damjak, muflon, … Dejstvo je, da je škoda po divjadi zelo majhna in ne dosega standarda občutna, kar zahteva 26. člen ZZZiv. Slabih 500.000 evrov škode ne more predstavljati občutne škode v smislu zakona, zato ta pogoj ni izpolnjen. Izpolnjen tudi ni drugi pogoj, to je, da škode ni mogoče preprečiti na drug način. Gre za znane načine preprečevanja škod, nekateri so navedeni tudi v osnutkih lovskih načrtov. Število divjih prašičev je mogoče zmanjšati tudi brez odstrela oz. lova in to s kontracepcijo. Gre za imunokontracepcijo, s katero se lahko zmanjša populacijska rast teh živali na področjih, kjer naj bi bilo preveč divjih prašičev. Ta metoda deluje preko cepiv, ki spodbujajo organizem, da začne ustvarjati protitelesa, ki nevralizirajo proteine, potrebne za razmnoževanje. Uporaba hormona GnRH, ki deluje v okviru te metode, tudi nima stranskih učinkov, izhaja iz najnovejše študije o vplivu imunokontracepcije iz Anglije. Razvit je bil tudi poseben postopek za zaužitje hormona preko vab, ki se je izkazal za učinkovito, pa tudi sorazmerno poceni metodo. (Vir: revija Lovec, september 2009, povzeto po revija Osvoboditev živali, št. 21/2011). Na ta način se tudi lahko prepreči "škoda", ki naj bi jo povzročali te živali. Seveda je to mogoče uporabiti tudi pri drugih vrstah živali. Da je mogoče škode preprečiti tudi brez odstrela živali oz. da ta zadeve ne rešuje, temveč jo lahko celo poslabšuje, pa je razvidno tudi iz spodnjih dveh primerov:
• Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofelj, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011, www.volkovi.si/en/arhiv/117-analiza-uinkovitosti-odstrela-volkov-za-zmanjevanje-kod) je razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanja varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov.
• Še ena zanimiva ugotovitev o povezavi lova oz. povečanega lova na primeru ameriških medvedov. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje ali je temu res tako. V nadaljevanju navajamo primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. Podobno kot izhaja iz zgornjih primerov je tudi pri drugih vrstah. Škode se dajo preprečiti na nenasilne načine. Zato je odstrel, ki je planiran za leto 2011 nezakonit, saj je v nasprotju s 5. alinejo 26. člena ZZZiv. Odstrel živali je vsekakor pretiran ukrep za preprečevanje škod v gozdovih in na poljih, poleg tega pa te niso občutne. Ne gre za sorazmeren ukrep, temveč za najhujši ukrep, saj se pomori zelo veliko število živali. Kljub tako veliko moriji pa so škode vsako leto. Če bi bil odstrel res učinkovit ukrep, škod ne bilo. Po drugi strani pa dolžnost preprečevanja škode nalaga lovska zakonodaja tako upravljavcu lovišča kot lastnikom zemljišč. Ti morajo kot dober gospodar narediti vse potrebno, da obvarujejo svoje premoženje pred nastankom škode pred živalmi oz. divjadjo. Lastniki morajo uporabljati in vzdrževati varovalna sredstva, ki jih je dolžan priskrbeti upravljavec lovišča. Dolžnost preprečevanja škode je torej na lastniku zemljišča in na lovski organizaciji. Če bi oba izpolnila svoje dolžnosti, do škod praktično ne more priti ali pa bi bila ta škoda neznatna. Vse to pa dokazuje, da odstrel oz. lov služi drugim ciljem, predvsem zadovoljevanju človekove sle po ubijanju in ne preprečevanju nastanka škode ali ohranjanju naravnega ravnovesja.
4. Obravnavni osnutki so v delu, ki odreja oz. omogoča odstrel živali, protiustaven, saj kršijo 5, 63 in 72. člen ustave in so za naravo in družbo škodljivi. Seveda so tudi neetični. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Zakaj se zlato pravilo ne uporablja tudi v gozdovih in na poljih. Ali si kakšen državni uradnik ali lovec želi biti pod lovskim pritiskom, ko ne bo vedel, ali bo preživel noč ali dan oz. bo to uspelo njegovim otrokom. Ali si kakšen lovec ali državni uradnik želi biti na mestu živali, ki jih lovski načrt obsoja na smrt. Ali si kdo želi biti na lovnem krmišču, tam dobiti strel v čelo in izdihniti v hudih mukah, kot se to dogaja živalim. Nato pa biti zabeležen v lovskih evidencah kot trofeja in nesmrten v lovski sobi kakšnega veljaka. V nadaljevanju še nekaj o tem.
5. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posamezno žival in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Lov ne ohranja naravnega bogastva, temveč ga uničuje, saj ubija živali in uničuje naravno ravnovesje.
6. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.
7. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v pri lovu dovoli oz. ukaže pobiti večje število živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje. Živali pri vsem tem zelo trpijo, mnoge ure in dneve preden umrejo in se rešijo muk. Lov oz. osnutki so tudi v tem pogledu protiustavni.
8. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, tudi če to traja samo delček sekunde pred njeno kruto smrtjo. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Lov je nepotreben, kot je dokazano zgoraj, zato že po samem 4. členu ZZZiv pomeni mučenje živali. Zato so tudi osnutki načrta v delu, ki dovoljujejo oz. ukazujejo odstrel živali, v nasprotju z ZZZiv in ustavo.
9. Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo tudi znanstveniki. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčki, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni, ...). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Seveda velja to tudi za pse, pa tudi za "nevarne", ki so to postali izključno zaradi ravnanj ljudi in ne zaradi svojih ravnanj. Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda dejstva, da imajo živali svojo osebnost, saj je zaščita živali celo ustavna kategorija - zaščito živali pred mučenjem mora urediti zakon (72. člen).
10. Na podlagi navedenega predlagamo torej, da minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana predloga, ki mu ga bo predložil Zavod za gozdove Slovenije ne sprejme in ustavi postopek za sprejem letnih načrtov LUO za leto 2011.
11. Pozivamo vas, da nas v zakonitem roku obvestite o sprejetju oz. nesprejetju našega predloga.
Hvala in lep pozdrav!