26. 6. 2023
Odziv Ministrstva za kulturo
Na podlagi drugega odstavka 142. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl.US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl.US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22, 132/22 – odl. US in 158/22) in drugega odstavka 2. člena Uredbe o namenitvi dela dohodnine za donacije (Uradni list RS, št. 155/21, 15/22 in 21/23) so do donacij iz naslova dela dohodnine že sedaj upravičene tudi registrirane cerkve in druge verske skupnosti ter njihovi sestavni deli. Upravičencem do donacij se lahko nameni do 1% dohodnine od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo.
Uvedba t. i. verskega davka, ki je najbolj poznan v Zvezni Republiki Nemčiji, pa v Sloveniji ni mogoča. Nemška ureditev cerkvenega davka temelji na izrecni ureditvi cerkvenega davka v nemški ustavi (140. člen Temeljnega zakona Zvezne Republike Nemčije z dne 23. 5. 1949 navezujoč se na šesti odstavek 137. člena weimarske ustave z dne 11. 8. 1919), ki daje pravico državi do pobiranja cerkvenega davka za vse tiste verske skupnosti, ki imajo status javnopravnih korporacij. Slovenska Ustava izrecno ne opredeljuje pravne subjektivitete cerkva in drugih verskih skupnosti. Zakonodajalec je posebno statusno obliko, ki naj bi se posebej prilegala naravi in namenu verskega združevanja, uredil z Zakonom o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS). V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZVS so registrirane cerkve in druge verske skupnosti v Sloveniji pravne osebe zasebnega prava in ne javnopravne korporacije kot to velja v Nemčiji. Uvedba cerkvenega davka v Sloveniji ni mogoča tudi z vidika razumevanja 7. člena Ustave, ki določa, da so država in verske skupnosti ločene. Pobiranje davka s strani države bi pomenilo nižanje nivoja ločitve države in verskih skupnosti, čemur dosedanja praksa slovenskega Ustavnega sodišča ni bila naklonjena.
Odziv Ministrstva za finance
Institut namenitve dela dohodnine za donacije iz 142. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; v nadaljnjem besedilu: ZDoh-2) omogoča, da lahko davčni zavezanci, rezidenti Slovenije, do 1 % dohodnine, odmerjene po ZDoh-2, od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo, namenijo za financiranje upravičencev do donacij. Upravičenci do donacij za posamezno leto so poleg nevladnih organizacij, političnih strank, šol in vrtcev, reprezentativnih sindikatov tudi registrirane cerkve in druge verske skupnosti ter sestavni deli registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti, ki izpolnjujejo pogoje po ZDoh-2. Za registrirane cerkve in druge verske skupnosti se štejejo subjekti, ki imajo v skladu z zakonom, ki ureja versko svobodo, status registrirane cerkve in druge verske skupnosti. Za sestavne dele registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti pa se štejejo sestavni deli registriranih cerkva ali drugih verskih skupnosti, ki so pridobili pravno osebnost po zakonu, ki ureja versko svobodo.
Institut namenitve dela dohodnine za donacije, po katerem je lahko rezident namenil del dohodnine tudi za financiranje splošnokoristnih namenov (npr. religioznih), sedaj pa za financiranje upravičencev z ustreznim statusom (npr. statusom registrirane cerkve in druge verske skupnosti), se je začel uporabljati že leta 2007. Pred tem pa se je rezidentom za plačila (plačane prostovoljne denarne prispevke in vrednost daril v naravi), ki so jih namenili splošnokoristnim namenom – med temi tudi za religiozne, znižala davčna osnova za dohodnino.
Na podlagi navedenega izhaja, da davčna zakonodaja (tj. ZDoh-2) torej že vsebuje rešitve, ki so predlagane s konkretnim predlogom.