9. 6. 2023
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uvodoma pojasnjujemo, da izraz »popoldanski« samostojni podjetnik kot pravni oziroma zakonski termin ne obstaja več, ampak se ta izraz pogovorno uporablja za samostojnega podjetnika posameznika, ki ni zavarovan kot samozaposleni po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 40/23 – ZČmIS-1 – v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2), temveč je obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja ali po kaki drugi prednostni podlagi, poleg tega pa opravlja samostojno dejavnost (posebni primeri zavarovanja).
Zavarovanje za posebne primere predstavlja posebno vrsto obveznega zavarovanja za primere nastopa invalidnosti in smrti, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru se plačuje zgolj posebni prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen, katerega višina je odvisna od podlage za vključitev v to obliko zavarovanja, v večini primerov pa se plačuje v pavšalnih zneskih, ki jih določi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije s sklepom. V prvi alineji prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2 je tako določeno, da se za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni obvezno zavaruje oseba, ki samostojno opravlja pridobitno oziroma drugo dovoljeno dejavnost, pa iz tega naslova ni zavarovana. Zavezanci za plačilo teh prispevkov so v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPIZ-2 zavarovanci sami.
Gre torej za ureditev obveznega (invalidskega) zavarovanja le za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ki prizadene osebe, ki so sicer obvezno zavarovane na podlagi delovnega razmerja ali na kaki drugi podlagi, vendar pa dodatno opravljajo kako drugo dopolnilno delo ali dejavnost, na podlagi katere niso vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Tako plačani prispevki, kot ugotavljate tudi sami, se ne štejejo v izračun za višino pokojnine, kar pa ne pomeni, da zavarovanec na podlagi teh prispevkov nima določenih koristi. Na podlagi te oblike zavarovanja je namreč mogoče uveljavljati pravice iz naslova invalidnosti, ki jih sicer ne bi mogli, če bi pri opravljanju dejavnosti prišlo do poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pri opravljanju vsakega dela oziroma vsake dejavnosti namreč obstaja možnost nastanka invalidnosti in v nekaterih primerih celo smrti. Zato je nujno potrebno, da se vsi, ki neko delo ali dejavnost bolj ali manj trajno opravljajo, za te primere tudi zavarujejo (za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni). S takšno določbo zakonodajalec varuje osebe, ki opravljajo neko sekundarno dejavnost (poleg redne zaposlitve). Takšen način vključitve v zavarovanje se v nobenem primeru ne šteje v pokojninsko dobo in ne upošteva pri določitvi pokojninske osnove, vendar pa so zavarovanci ob pogoju plačanih prispevkov in v primeru nastopa invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, lahko ob izpolnjevanju pogojev upravičeni do invalidske pokojnine, kot če bi bili obvezno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem mora oseba dokazati vzročno zvezo med poškodbo, katere posledica je invalidnost, in opravljanjem dela. V primeru nastopa smrti, ki je posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, pa so preživeli družinski člani ob izpolnjevanju pogojev upravičeni do družinske oziroma vdovske pokojnine, kot če bi bila taka oseba obvezno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Za posebne primere zavarovanja je tako značilno, da so se osebe dolžne vključiti vanj, če opravljajo določeno delo ali dejavnost, na podlagi katere niso obvezno vključene v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zavarovan pa je povišani riziko nastanka poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, do katere lahko pride, ker zavarovanec opravlja določeno dodatno delo ali dejavnost, za katero v primeru neobstoja te oblike zavarovanja ne bi bil zavarovan. Če ne bi bilo zavarovanja za posebne primere, bi bil zavarovanec, ki je sicer obvezno zavarovan na podlagi drugega dela ali dejavnosti, v primeru nastanka invalidnosti zaradi poškodbe pri dodatnem delu ali dejavnosti lahko upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja v obsegu, ki velja za poškodbe zunaj dela, saj se v obveznem invalidskem zavarovanju iz osnovnega pravnega razmerja ne krije tudi riziko nastanka invalidnosti, ki ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni zaradi dela v okviru tega (osnovnega) obveznega zavarovanja.
Na podlagi zgoraj navedenega ocenjujemo, da je zakonodaja, ki ureja invalidsko zavarovanje oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, ustrezna in primerna, saj temelji na zagotavljanju varnosti teh oseb pri opravljanju njihovih aktivnosti, s čimer se jim ob nastanku zavarovanega primera z izredno nizkimi pavšalnimi prispevki zagotavlja minimalna socialna zaščita.