23. 5. 2023
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Veljavna pravna ureditev pravice do stavke v naši državi temelji na ratificiranih mednarodnih dokumentih (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Spremenjena Evropska socialna listina, Konvencija MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in zaščiti sindikalnih pravic), Ustavi Republike Slovenije in posebnem zakonu.
Ustava Republike Slovenije opredeljuje pravico do stavke v 77. členu, v poglavju o gospodarskih in socialnih pravicah, ko izrecno določa, da imajo delavci pravico do stavke. To pomeni, da je pravica do stavke individualna pravica delavca, ki pa jo je mogoče uresničevati le kolektivno. Na podlagi drugega odstavka navedenega člena ustave pa je dovoljeno pravico do stavke zakonsko omejiti, če to zahteva javna korist, upoštevajoč pri tem vrsto in naravo dejavnosti. Pravico do stavke je torej po ustavi možno omejiti le z zakonom in to le po objektivnem kriteriju, ne pa po subjektivnem kriteriju, kar pomeni, da omejitve pravice do stavke ne smejo prerasti v prepoved stavke oziroma odvzem pravice do stavke določenim kategorijam delavcev.
Temeljno zakonsko podlago ureditve pravice do stavke v Republiki Sloveniji predstavlja Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/1991, s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZStk), ki stavko definira na ta način, da določa, da je stavka organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje tako ekonomskih in socialnih pravic kot tudi interesov iz dela. Nosilci pravice do stavke so delavci. Zakon ureja stavko tako v javnem kot v zasebnem sektorju, pri čemer je nekaj določb skupnih, dodatno pa ZStk vsebuje še specifične določbe, ki se nanašajo na pravico do stavke za zaposlene v javnih službah in državnih organih. Zaposleni v vojski in policiji pa uveljavljajo pravico do stavke pod pogoji, ki so določeni v specialnih zakonih.
Za stavko v javnih službah ZStk postavlja dva dodatna pogoja, in sicer:
- zagotovitev minimalnega delovnega procesa, ki zagotavlja varnost ljudi in premoženja ali je nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov ali drugih organizacij ter
- zagotovitev izpolnjevanja mednarodnih obveznosti (7. člen ZStk).
Z zakonom ali na njem temelječem aktu se mora določiti način zagotavljanja teh pogojev. Konkretna dela in naloge ter način njihovega opravljanja med stavko pa se v skladu z zakonom določijo s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Seveda morajo tako specialni zakoni kot tudi konkretni splošni akti oziroma kolektivne pogodbe pri določanju in konkretiziranju načina zagotavljanja zakonskih pogojev iz 7. člena in določanju del in nalog ter načina njihovega opravljanja med stavko upoštevati tako ustavno ureditev, ki omogoča zakonsko omejevanje pravice do stavke, če to zahteva javna korist, upoštevajoč pri tem vrsto in naravo dejavnosti, kot splošno ureditev zakonitosti stavke, kot izhaja iz ZStk.
V primeru stavke v javnih službah je treba stavko napovedati deset dni pred njenim začetkom, pri čemer se zahteva tudi izjava o načinu zagotovitve minimuma delovnega procesa.
Poleg splošnih zakonskih zahtev, ki se nanašajo na obdobje od napovedi stavke, morajo v primeru stavke v javnih službah vsi vpleteni do začetka stavke ponuditi tudi predlog za reševanje spora in s tem seznaniti delavce, ki so napovedali stavko in tudi javnost.
Stavkovni odbor mora med stavko sodelovati s poslovodnim organom organizacije oziroma delodajalcem zaradi zagotovitve minimuma delovnega procesa iz prvega odstavka 7. člena ZStk. Delavci, ki opravljajo dela in naloge iz tretjega odstavka 7. člena ZStk, morajo med stavko izpolnjevati naloge poslovodnega organa oziroma delodajalca.
Upoštevaje navedeno ugotavljamo, da ZStk, kot temeljni zakon na področju urejanja stavk, vsebuje posebna pravila za stavko v javnih službah, pri čemer pa mora biti način zagotavljanja minimalnega delovnega procesa, ki zagotavlja varnost ljudi in premoženja ali je nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov ali drugih organizacij ter način zagotovitve izpolnjevanja mednarodnih obveznosti določen s področnim zakonom ali na njem temelječem aktu. Pri tem ponovno poudarjamo, da je pravica do stavke ustavna pravica, ki jo je dovoljeno le zakonsko omejiti, in sicer v primeru, če to zahteva javna korist, upoštevajoč pri tem vrsto in naravo dejavnosti.
Glede pravice do stavke v državnih organih zakon dodatno določa, da delavci v državnih organih lahko uresničujejo pravico do stavke pod pogojem, da ob tem ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije organa (11. člen ZStk). S splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo se v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo kot bistvene za uresničevanje funkcije organa opravljati tudi med stavko.
Sicer pa velja sedemdnevni rok za napoved stavke, pri čemer mora biti podana tudi izjava o načinu opravljanja bistvenih nalog. Stavko je treba napovedati funkcionarju, ki vodi organ, pri sporazumnem reševanju spora pa morajo sodelovati stavkovni odbor, sindikat, če ta ne opravlja funkcije stavkovnega odbora, funkcionar, ki vodi državni organ in predstavniki vlade.
Tudi iz mednarodnih dokumentov izhaja, da so morebitne omejitve pravice do stavke upravičene le, če gre za omejitve, ki so v demokratični družbi potrebne zato, da bi bilo zagotovljeno spoštovanje pravic in svoboščin drugih ali da bi bili varovani javni red, nacionalna varnost, zdravje ali morala (Spremenjena Evropska socialna listina). Nadalje iz stališč nadzornih organov Mednarodne organizacije dela izhaja, da je pravica do stavke ena bistvenih sindikalnih pravic in eno od bistvenih sredstev, s katerimi delavci in njihove organizacije uveljavljajo in branijo svoje ekonomske in socialne interese, ter da bi morebitna splošna prepoved pravice do stavke celim kategorijam delavcev predstavljala znatno omejevanje možnosti sindikatov za uveljavljanje in varovanje interesov njihovih članov in pravice sindikatov, da organizirajo svoje aktivnosti, kar sicer zagotavlja ratificirana Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 87 o sindikalnih svoboščinah in zaščiti sindikalnih pravic. Vsakršno omejevanje ustavne pravice do stavke mora torej prenesti presojo izjemnosti, ki izhaja tako iz mednarodnih dokumentov kot tudi iz Ustave Republike Slovenije.
V povezavi z izpostavljeno problematiko plačila stavke dodatno pojasnjujemo, da ZStk v 13. členu v zvezi s pravicami stavkajočih določa, da delavec, ki sodeluje v stavki, uveljavlja temeljne pravice iz delovnega razmerja, razen pravice do nadomestila plače. Praviloma torej delavci v času stavke nimajo pravice do plače, razen če ni drugače določeno v kolektivnih pogodbah ali splošnih aktih, kar zakon izrecno dopušča. Kolektivne pogodbe v javnem sektorju največkrat pogojujejo upravičenost do nadomestila plače za čas stavke, če zaposleni stavkajo zaradi neizpolnjevanja ali kršitev določil kolektivne pogodbe.
Torej se materialno nadomestilo med stavko v vsakem posameznem primeru lahko uveljavi, če je to predvideno s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom, seveda pa je lahko tudi predmet dogovora oziroma sklenjenega stavkovnega sporazuma.
Upoštevaje vse navedeno ocenjujemo, da je specialna ureditev pravice do stavke za zaposlene v javnih službah in državnih organih v Zakonu o stavki ustrezna in skladna z mednarodnimi dokumenti, ki urejajo to področje, saj daje ustrezno podlago za ureditev področja stavk v celotnem javnem sektorju.