16. 6. 2023
Odziv Ministrstva za kulturo
Država in verske skupnosti so v skladu s slovensko Ustavo ločene. Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti je eno od treh načel, ki jih določa Ustava in opredeljujejo pravni položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji. Poleg načela o ločenosti države in verskih skupnosti Ustava določa še načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti in načelo enakopravnosti verskih skupnosti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je večkrat obravnavalo vsebino načela o ločenosti države in verskih skupnosti in poudarilo, kot izhaja iz 98. točke obrazložitve ustavne presoje ZVS (Uradni list RS, št. 46/10), da je bistvena sestavina načela ločenosti nevtralnost države do vseh verskih in drugih prepričanj, kar državi prepoveduje poistovetenje s katerim koli izmed njih in vzpostavitev državne vere, pa tudi spodbujanje ideoloških nazorov. Ocenilo je, da načelo o ločenosti verskim skupnostim zagotavlja »popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju; preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali, ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti. Na področjih, na katerih delovanje verskih skupnosti posega v pristojnost države, pa je svoboda delovanja verskih skupnosti omejena s suverenostjo države«. Glede na navedeno ima načelo o ločenosti države in verskih skupnosti tri prvine: versko oziroma nazorsko nevtralnost države, avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in enakopraven odnos države do vseh verskih skupnosti. Kot izhaja iz 103. točke ustavne presoje, pa načelo o ločenosti ne preprečuje državi, da vzpostavi s tistimi verskimi skupnosti, ki opravljajo tudi splošnokoristne dejavnosti, pozitivna razmerja, oblike sodelovanja in skupna prizadevanja, kakršna ima tudi z drugimi civilnodružbenimi organizacijami.
Glede financiranja verskih skupnosti, Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljevanju: ZVS) v prvem in drugem odstavku 29. člena določa, da se registrirane cerkve in druge verske skupnosti financirajo predvsem iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega drugega premoženja, kakor tudi iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so in, da smejo zbirati prostovoljne prispevke v skladu s svojimi pravili in veljavno zakonodajo. Isti člen ZVS v tretjem odstavku določa, da lahko država gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kakor je opredeljen v 5. členu ZVS. V 130. točki ustavne presoje je pojasnjeno, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena Ustave (svoboda vesti oziroma verska svoboda), vendar to ne pomeni, da je takšno financiranje, če ga država kljub temu omogoča, samo po sebi ustavno nedopustno. Ob spoštovanju enakopravnosti verskih skupnosti država namreč sme zagotavljati podporo verskim skupnostim, tudi gmotno, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti. Državna podpora cerkvam in drugim verskim skupnostim je torej ustavno dopustna kljub načelu ločitve države in verskih skupnosti, kadar je dostopna vsem cerkvam in drugim verskim skupnostim pod enakimi pogoji.
Glede spoštovanja ustave in drugih mednarodnih pravnih aktov s strani verskih skupnosti poudarjamo, da morajo verske skupnosti v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o verski svobodi delovati v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, njihovo delovanje ne sme nasprotovati morali in javnemu redu ter mora biti javnosti znano. Verska svoboda je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki jo priznava ne samo Ustava Republike Slovenije, ampak tudi številne mednarodne pogodbe in deklaracije o človekovih pravicah, ki zavezujejo Slovenijo k njihovemu spoštovanju.
Ministrstvo za kulturo v skladu z veljavnim Zakonom o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22 in 18/23) opravlja naloge na področju verske svobode vendar lahko, zaradi ukinitve Urada za verske skupnosti kot notranje organizacijske enote ministrstva v mandatu prejšnje vlade in pomanjkanja strokovnih kadrov s področja verske svobode, zagotavlja le nujne zakonske obveznosti v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZVS. Ministrstvo za kulturo se za pobudo državljana zahvaljuje in pojasnjuje, da na področju verske svobode išče rešitve s katerimi bo naslovilo posledice ukinitve Urada za verske skupnosti.