28. 3. 2023
Odziv Ministrstva za finance
Javne dajatve so namenjene izvajanju nalog države in občin, povezanih z javnimi koristmi vseh prebivalcev. Davki so glavni vir prihodkov države in občin za izvajanje javnih storitev (kot so zagotavljanje izobraževanja, varovanja, zagotavljanja prometne in druge infrastrukture itd.) ter različnih javnih politik, od socialne, demografske, stanovanjske, prostorske, okoljske itd.
Pravico države in občin, da pobirajo davke, predpisuje ustava, ki pa hkrati to pravico omejuje z osnovnimi ustavnimi načeli, kot so načelo sprejemanja obveznosti z zakonom, načelo sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, kar omogoča ljudem vpliv na javno odločanje, načelo enakosti pred zakonom, ki zahteva enakopravno obravnavo, pa tudi načelo zagotavljanja pravice do zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja.
Davki se torej določajo z zakoni, ki so praviloma pripravljeni ob upoštevanju javnega interesa in tudi širšega družbenega konsenza glede načina doseganja tega cilja, ter seveda sprejeti v državnem zboru. V postopku sprejemanja zakonov se preverja tudi izpolnjevanje ustavnih načel, ima pa vsak, ki izkaže upravičen interes, vedno možnost, že uveljavljen zakon preizkusiti na ustavnem sodišču.
Dodatno je treba pojasniti, da se zato, da se breme dajatev čim bolj pravično porazdeli glede na zmožnost plačila in ekonomsko sposobnost oseb, ki plačujejo davke, ter ob upoštevanju koristi, ki jih imajo posamezne skupine davčnih zavezancev iz tega naslova, v sodobnih družbah oblikujejo tri glavne skupine davkov. To so davki na dohodek, davki na promet ter davki na premoženje. Tako je nepremičnina oziroma njen lastnik skozi njen življenjski cikel podvržen različnim davčnim obremenitvam: ob gradnji ali nakupu na primer davku na dodano vrednost, ob prodaji davku na promet nepremičnin, ob morebitnem oddajanju v najem dohodnini od dohodka iz oddajanja, ob dedovanju ali podaritvi davku na dediščine in darila, ter ob uporabi praviloma davku na nepremičnine, lahko pa tudi različnim okoljskim davkom. Zagotavljanje prej navedenih ustavnih načel se doseže z uravnoteženostjo in sorazmernostjo vseh navedenih dajatev. Posledično njihovo plačevanje ne pomeni večkratne obdavčitve ali poseganja v lastninsko pravico.
Najpomembnejši davčni prihodek občin je dohodnina. Ta se posamezni občini dodeli v višini 54 % dohodnine njenih prebivalcev oziroma v višini povprečnine. Po pomembnosti sledi davek na nepremičnine (v našem sistemu vlogo davka na nepremičnine igra nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč - NUSZ). Poleg navedenih dveh davkov so prihodek občin tudi različni premoženjski davki (davek na vodna plovila, davek od premoženja), pa tudi davek na promet nepremičnin, davek na dediščine in darila itd. Prihodke iz naslova dohodnine občine namenjajo izvajanju nalog, ki jim jih nalaga različna zakonodaja (zagotavljanje osnovnega varstva in izobraževanja, zagotavljanje osnovnega zdravstvenega varstva, zagotavljanje varnosti itd.). Drugi davki pa so izvirni prihodek občin, ki jih te namenjajo razvoju, predvsem izgradnji javne infrastrukture, od prometne, stanovanjske, izobraževalne itd.
Glede na to, da se z davki zagotavljajo javne dobrine za vse prebivalce, je primerno, da je davčno breme enakomerno porazdeljeno med davčnimi zavezanci, vsak zavezanec pa mora prispevati pravičen delež tudi k delovanju občine. Davek na nepremičnine ima vlogo nekakšne komunalne dajatve, torej vira za zagotavljanje sredstev za izgradnjo komunalne in prometne infrastrukture. S tega vidika ni razloga, da se na račun nepremičnine, ki predstavlja glavno prebivališče, davek na nepremičnine ne bi odmerjal. Temu načelu sledi nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, ki oprostitve za tim, rezidenčno nepremičnino ne pozna. Omogoča pa oprostitve davka za novozgrajene ali obnovljene stanovanjske nepremičnine za dobo petih let, in skozi to oprostitev upošteva prav dejstvo, da se je ob investiciji že plačal del stroška izgradnje potrebne nove komunalne infrastrukture.
Seveda pa velja drugačno razumevanje v primeru premoženjskega davka, ki zasleduje višjo obdavčitev presežnega in več vrednega premoženja, torej višjo obdavčitev premožnejših davčnih zavezancev. Tako se v Sloveniji davek od premoženja (Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89, Uradni list RS, št. 48/90, 8/91, 14/92 – ZOMZO, 7/93, 18/96 – ZDavP, 91/98 – ZDavP-C, 1/99 – ZNIDC, 117/06 – ZDVP, 117/06 – ZDDD, 24/08 – ZDDKIS, 101/13 – ZDavNepr in 22/14 – odl. US), ki je davek na stavbe in dele stavb v lasti fizičnih oseb, ne odmerja za stanovanjsko nepremičnino do 160 m2, v kateri prebiva lastnik ali njegov ožji družinski član (zakonec, otrok, posvojenec).
Ob pripravi novega davka na nepremičnine, ki bo v prihodnosti nadomestil NUSZ, se bo izhajalo iz podobnih izhodišč. Seveda pa bodo ta ob pripravi novega zakona ponovno predmet široke javne in strokovne razprave.