Dolgotrajne bolniške odsotnosti
Eden od vzrokov za dolgotrajne bolniške odsotnosti je izgorelost. Pa še cel kup drugih obolenj, ki so prav tako posledica slabega ravnanja s človekom. (Tudi posledica neznanja.)
Ceni bolniških odsotnosti je potrebno pripisati še strošek vseh zdravil, ki se v teh primerih predišejo.
Moj predlog je dosledno upoštevanje (in nadziranje) delovne zakonodaje (ki jo že imamo) in postavitev standardov s strani medicine dela, ki bodo prilagojeni na današnji način dela (ko smo prešli od ročnega na elektronsko).
Z dostopnostjo elektronskih naprav in povezav je človek izgubil svoj prosti čas. Delodajalci ga preprosto ignorirajo, zaposleni pa to dovolimo. Ker pravila v praksi postavlja delodajalec, oziroma kapital.
Zelo veliko ljudi je dosegljivih 24/7 brez kakršnihkoli dodatkov in brez plačila nadur. (Pravice so seveda zapisane, ampak pot do tja je skoraj neprehodna.)
Že več kot 20 let se gremo "mehko odpuščanje", kar v praksi pomeni, da ne nadomeščamo tistih, ki dajo odpoved ali pa gredo v pokoj. Delo se preprosto porazdeli po kolektivu.
Skratka, velikokrat se ne upošteva ne 40 urni delovnik, ne pravica do dnevnega odmora, dopusta ali bolniške.
Znan slovenski psihiater je rekel: "Za vsak stroj so predpisane mejne obremenitve, le za človeka ne."
Pri ročnem, oziroma lahko merljivem delu so bili postavljeni neki standardi, nek razpon med najmanj in največ, za današnje delo pa teh standardov ni. Logično bi bilo, da se zaradi avtomatizacije delovnik krajša, ampak večinoma je ravno nasprotno. Medicina dela tukaj svojega dela žal ni opravila dobro. (Pa tudi, ko se ljudje pritožujejo, delodajalec naroči in plača strokovnjaka medicine dela in vse postane zgolj stvar interpretacije.)
Na to je potrebno dodati še slabo vodnje, oziroma ne vodenje (samo zasedanje položaja), čaščenje narcisoidnih lastnosti in novačenje/mehčanje, predvsem mladih, da je prav in dobro prenašati razne dive, "ker boš slej ko prej na ta način uspel tudi ti". Dokler ne pregorijo.
Kot družba smo naravnani predvsem na stroške in dobičke, človeški faktor pa ignoriramo, vendar so tudi pri človeku neke naravne danosti in zakonitosti, ki jih je pametno ignorirati približno toliko kot je pametno ignorirati gravitacijo.
Upoštevanje človeka je na dolgi rok vedno boljše tudi za posel (predvsem pa za družbo kot celoto), vendar to žal vidijo le najmodrejši upravljavci.