PREDLAGAM PONOVNO ODPRTJE TOVARNE SLADKORJA V SLOVENIJI
9872 OGLEDOV
27 KOMENTARJEV
Ministrstvu za kmetijstvo in vladi predlagam da se v Sloveniji ponovno odpre tovarno sladkorja da bomo neodvisni od uvoza sladkorja iz drugih držav,pa še kmetje bi spet nekaj zaslužili s prodajo sladkorne pese.
lahko bi celo kot stranski produkt dobivali alkohol za pogon vozil in tako zmanjšali odvisnost od fosilnih goriv,tako kot naprimer v braziliji kjer je že kar polovica vseh vozil na alkoholni pogon ki ga pridobivajo iz sladkornega trsa kar je podobno sladkorni pesi samo da je sladkorna pesa bolj učinkovita.pa še okolje bi postalo bolj čisto.
Zadnji komentar gospoda mag.Vinka Štefančiča st. (če je res njegov) zahteva glede na vsebino in avtorja vseeno odgovor. Pri podrobnem prebiranju se nisem mogel znebiti občutka, da vas je v pomanjkanju argumentov zaneslo na področje iskanja krivcev, v diskreditacijo in neargumentirane obtožbe in žalitve. Ker je bilo v dosedanjih objavah v sredstvih javnega obveščanja (Delo, Kmečki glas) napisano veliko netočnosti (neresnic), osebnih ocen in mnenj o zapiranju TSO, ki pa niso temeljila na dejstvih in ker lahko nenehno ponavljanje neresnice pomeni za nepoučene resnico, je nujno takšne navedbe argumentirano zavrniti.
Ob vsem spoštovanju vaših zaslug za izgradnjo Tovarne sladkorja v Ormožu in organiziranje pridelave sladkorne pese v Sloveniji, žal ugotavljam, da je del navedb v vašem komentarju neresničen, zlonameren in žaljiv in jih v celoti zavračam.
Lahko bi vam zelo na kratko odgovoril z isto »mero«, vendar se bom v svojem nadaljnjem pisanju skušal izogniti neprimernemu nivoju razprave in bom le opozoril na dokumentirana in dokazljiva dejstva. Problematika je namreč tako široka in kompleksna, da bi bilo predolgo pojasnjevati vse detajle, ki so ustvarjali sliko zapiranja TSO, zato bom ponovil samo še nekatera dejstva.Vse kar sem zapisal v mojem prvem komentarju je resnica, ki jo je moč preveriti. Zelo razumem vaše občutke ob zaprtju tovarne, glede na vaše veliko delo in zasluge za njeno izgradnjo in dolgoletno poslovanje, vendarle pa ne razumem vaše želje po očrnitvi »vodstva« kot ga sami imenujete, ki bi zapiranje moralo preprečiti.
Zelo dobro vam je namreč znano kdo v delniški družbi o čem odloča in na kakšen način. Lastniki odločajo o vseh pomembnih zadevah družbe, ki je v njihovi lasti. In te lastnike, ki so sedaj po vaše »donosno« zaprli tovarno, ste kot strateške vlagatelje izbrali prav vi. Toliko o lastnikih, ki so po moje, v tistem času logično, le reagirali na sprejeto reformo, tako kot mnogi v EU.
Zadnje vodstvo je tovarno vodilo od leta 1996 (po lastninskem preoblikovanju) naprej, v bistveno drugačnih razmerah, v razmerah drugačne družbeno politične ureditve in ob znanih lastnikih. Ti lastniki so zelo jasno zastavljali cilje in njihovo doseganje tudi zelo podrobno nadzorovali.V Nadzornem svetu in Skupščini delničarjev so sprejemali vse važnejše sklepe, ki so zadevali strateške usmeritve in cilje poslovanja družbe, kar je tudi njihova temeljna naloga, pristojnost in pravica.
Do sprejetja reforme v letu 2006 smo poslovali dobro, celo zelo dobro in uspešno, kar je bilo v dobrobit lastnikov, pridelovalcev sladkorne pese in zaposlenih.
Nismo »uživali in se krepili » kot navajate (mogoče se redki posamezniki so), ampak smo se večina zaposlenih, v zelo spremenljivih pogojih gospodarjenja, trudili dobro delati in spreminjati tovarno tako tehnično- tehnološko (zelo veliko investicij), kot organizacijsko
(reorganizacije in optimizacija števila zaposlenih) z namenom, da bi bili čim bolj konkurenčni in si tako zagotovili dolgoročen obstoj. V letih od 1996 do 2005 smo investirali preko 17 mio EUR v optimizacijo delovanja družbe. Ali bi lastniki, ki nameravajo tovarno zapreti investirali toliko? Hkrati pa smo ohranjali nadpovprečen socialni položaj naših zaposlenih in dobre »Splošne pogoje odkupa sladkorne pese«, ter korekten in posloven odnos s pridelovalci sladkorne pese. Zelo dobro smo uspeli optimirati logistiko in učinkovitost spravila in predelave sladkorne pese, nismo pa žal uspeli v povprečju bistveno povečati konkurenčnosti pridelave sladkorne pese. Donosi sladkorne pese oziroma sladkorja na hektar zasejane površine s sladkorno peso so v povprečju zaostajali za najboljšimi v EU tudi za več kot 40%. Tudi povprečna velikost parcele za pridelavo sladkorne pese je bila bistveno nižja kot v primerljivih državah. Iz sladkorne pese pridelane v Sloveniji nismo uspeli proizvesti celotne dodeljene kvote sladkorja (52.973 ton), za katero smo vsi trdili , da nam je bila ob vstopu v EU prenizko dodeljena, zato smo sladkorno peso morali »uvažali» iz Madžarske in Avstrije. Imeli smo določeno število zelo dobrih pridelovalcev pese, vendar je teh bilo premalo.
Ko so se pojavile informacije o pripravah na reformo in njeni vsebini, smo vodstvo, lastniki tovarne, pridelovalci sladkorne pese (združenje) in država (MKGP) poskušali preprečiti sprejem takšne reforme, vendar smo bili žal, glede na interese »velikih« in razporeditev moči v EU neuspešni, enako kot mnogi drugi.
Res je, da nismo vseh naših aktivnosti obešali na veliki zvon, so pa le te znane in dokumentirane in tako lahko preverljive. Treba je le pozorno prebrati naša letna poročila o poslovanju, ter članke v časopisih iz tiska tistega časa. Zaposlene, pridelovalce sladkorne pese, politiko in ostalo javnost smo sproti obveščali in opozarjali kakšne bodo lahko posledice reforme.
Vodstvo tovarne je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči in pristojnosti, da bi našli opcijo za nadaljevanje uspešnega poslovanja družbe. To bi bilo za vse nas zaposlene in naše poslovne partnerje ter za Slovenijo najbolje, vendar nismo uspeli. Lastniki so ocenili, da se bodo z uveljavitvijo reforme pogoji gospodarjenja tako zaostrili, da bodo nastali preveliki riziki za uspešno poslovanje Tovarne sladkorja d.d. Predvsem in najbolj jih je skrbelo pomanjkanje surovine t.j. sladkorne pese za polno izkoriščenost tovarne. Sledilo je veliko formalnih in neformalnih sestankov s pridelovalci pese, MKGP, odgovornimi v Evropski komisiji, kjer smo poudarjali škodljivost sprejetja reforme za slovensko sladkorno industrijo. Nikogar nismo slepili in preslepili ampak smo opozarjali na možne posledice. O možnih posledicah je bila seznanjena vsa slovenska strokovna – posebej kmetijska javnost.
Žal so politiki v EU reformo sprejeli obliki, ki je bila še ostrejša od predloga.
Lastniki so na Nadzornem svetu in nato na Skupščini družbe sprejeli sklepe o umiku iz proizvodnje sladkorja, skladno z Uredbo sveta ( ES ) št 320/ 2006 z dne 20.2.2006. O tem ni odločalo » vodstvo« tovarne.
Uspeli smo edino (na predlog »vodstva« tovarne in MKGP) preložiti ta umik iz leta 2005 na 2006, da so si pridelovalci sladkorne pese lahko z več zasejanimi površinami povečali osnove za izplačila odškodnin iz blagajne EU, katero smo za te namene napolnili vsi proizvajalci sladkorja. Izračuni bodočega poslovanja pa so bili izdelani na takrat znanih cenovnih in količinskih predpostavkah, ki si jih ni izmislilo vodstvo, ampak jih je predvidevala reforma in so bili pripravljeni v mnogih variantah. Poudariti pa je treba, da niso bili edini in ne ključni element za odločitve lastnikov o zapiranju tovarne. Od takrat pa do danes je minilo 5 let in svetovni trg sladkorja se je bistveno spremenil. Težko je predvideti kakšen bo čez 5 let. Strinjamo se v dejstvu, da reforma ni prinesla vseh predvidenih želenih učinkov, na kar smo pred njenim sprejetjem najbolj glasno opozarjali prav mi v tovarni skupaj z lastniki. Za Slovenijo in mnoge nam primerljive države proizvajalke sladkorja je bila škodljiva, je pa bistveno povečala konkurenčnost sladkorne industrije v EU. Danes, šest let po sprejeti reformi, so se mnoge stvari iz tistega časa že pozabile, pa tudi razmere na svetovnem sladkornem trgu so se zelo spremenile. Za ilustracijo naj navedem, da sta dve nizozemski tovarni (od šestih, ki so obratovale pred leti ) proizvedli v tržnem letu 2010/2011, to je v lanski kampanji, skupaj 998.000 ton sladkorja (vsaka po skoraj 500.000 t) s po 110 zaposlenimi, donosi sladkorne pese pa so v povprečju znašali preko13 t biol. sladkorja na hektar. V Avstriji sta dve tovarni v letu 2010 proizvedli 461.000 t sladkorja. Povprečni donos sladkorja na hektar pobrane površine pa je znašal 12 t/ha, cena sladkorne pese pri 16 % vsebnosti sladkorja pa je bila z vsemi dodatki, brez premije na vsebnost sladkorja 30,57 EUR za tono čiste pese. Primerjava s Slovenijo nam (če jo želimo videti) lahko veliko pove.
Menim, da je k prvemu članku to dovolj za obuditev spomina na čas in razmere v katerih se je tovarna zapirala.
Presenečen in nekoliko žalosten ugotavljam, da so iz vaše razprave izpadli argumenti, dejstva, objektivnost in preudarnost, kar vas je krasilo v času vašega aktivnega vodenja tovarne.
Za konec pa samo preprost pregovor : »Človeka najlažje spoznamo po njegovih obsodbah drugih«!
TOVARNA SLADKORJA SAMO (LE) RUŠEVINA
K temu pisanju me je spodbudilo ponovno navedba vodstva Tovarne sladkorja Ormož (TSO) na internetu, kjer ponavljajo polresnice in izmišljotine, ki so tako »uspešno« uničile edino tovarno sladkorja v Sloveniji.
Zamisel za tovarno sladkorja je Slovenijo spremljala skoraj 100 let, ko so takratni deželni stanovi v okolici Trebnjega že to pripravljali in je pridelava sladkorne pese dala najboljše rezultate v tedanji Avstro –Ogrski. Pridelavo sladkorne pese in proizvodnjo sladkorja smo uresničili v letih 1976-1979 tako, da je sladkorna pesa, ki ima 45 % svetovne pridelave sladkorja, prišla tudi v naš njivski kolobar. V 18 sezonah dela smo uvedli in okrepili celoten proizvodni proces – pridelavo sladkorne pese ( v Sloveniji do 10.000 ha), ekonomski položaj, tehnološki proces (najsodobnejši v srednji Evropi) in okrepljen dohodek skoraj 3000 kmetom v celotni Sloveniji. Deset let je sedanja ekipa v TSO uživala in se krepila – tedaj pa je udarila strela za »donosno« uničenje TSO.
Začel se je uničevalni odnos do pridelovalcev sladkorne pese. Naše razmerje je temeljilo na avstrijskem modelu, kjer so leta 1905 ustanovili Zvezo pridelovalcev sladkorne pese, ter tako dosegli enoten odnos do tovarne sladkorja.
Ekonomski izračuni (izmišljotine) so sloneli na »jasnovidnih« predpostavkah. S tem je vodstvo tovarne zaslepilo in okužilo tako predstavnike Ormoža v parlamentu, kot tudi »naivne« na Ministrstvu za kmetijstvo in prehrano. Vsem so se obljubljali nadomestni programi.
In kako je danes !? Vodstvo že pet let »ruši« postopno tovarno - tu so visoke plače. Nadomestnih programov za njivski kolobar ni. Ministrstvo za kmetijstvo in prehrano naj bi to reguliralo !?. Kmetje imajo obubožani njivski kolobar.
V Avstriji so lani proizvedli več kot 400.000 t sladkorja, Nemčija je povečala količino sladkorja za 240.000 ton in tako naprej. Spet so bogati »oskubili« revne in nevedne, kot je naše vodstvo TSO, ki je zaslepilo in pritegnilo tudi ostale.
Kako naprej ? Obnovimo tovarno z finalizacijo vseh stranskih proizvodov (primer Švica). Ali razmišljamo v Sloveniji, kaj lahko ponudimo mladim kmetovalcem za dostojen dohodek!?
Vodstvu TSO v likvidaciji pa le to : Slovensko kmetijstvo – poljedelstvo v svojem razvoju ni imelo tako nevrednih kot ste vi – pa čeprav se tega ne zavedate.
Mag. Vinko ŠTEFANČIČ st.
Z zanimanjem sem po opozorilu bivših sodelavcev prebral komentarje udeležencev v podporo ponovnemu odprtju Tovarne sladkorja v Sloveniji. Razumljivo si večina želi proizvodnjo sladkorja v Sloveniji, kar je legitimna in v tem trenutku normalna želja in večina si nas tudi ni želela reforme, ki je pripeljala do zapiranja Tovarne sladkorja d.d. v Ormožu.
Žal je realnost drugačna in temelji na krutih gospodarskih dejstvih in spremembah, ki so se zgodile po sprejetju reforme sladkornega sektorja v EU v tržnem letu 2005/2006.
Če pri presoji odmislimo čustva (kar je težko storiti), nam ostanejo gola dejstva, ki pa žal v trenutku zapiranja Tovarne sladkorja d.d. (in tudi danes) niso potrjevala ekonomske upravičenosti nadaljevanja proizvodnje. Danes, pet let po sprejetju reforme, so razmere na svetovnem trgu le pri cenah sladkorja drugačne, kot so načrtovalci reforme predvidevali. Vendar so znani tudi vzroki za to. Vprašanje je, kako dolgo bodo tako visoke in ali bi TSO d.d. »preživela« leta 2007, 2008, 2009 in 2010? Slabe vremenske razmere v Braziliji in Indiji v zadnjih dveh letih in poplave v Avstraliji imajo za posledico zmanjšanje svetovnih zalog sladkorja in posledično rast cen. Proizvodnja v teh državah bistveno bolj vpliva na svetovni trg kot zmanjšanje proizvodnje v EU za blizu 6 miot. V EU se je po sprejetju reforme zaprlo preko 90 tovarn sladkorja.
Do leta 2010 so cene sladkorja v EU padale in so bile bistveno pod nivojem 631,9 EUR/t, kar je bila intervencijska cena sladkorja v EU v času sprejema reforme. V letu 2009 je padla cena sladkorja že na 470 EUR /t .
Ker bi pojasnjevanje okoliščin bilo predolgo, se bom osredotočil samo na ključne vzroke za odločitev lastnikov (najprej na Nadzornem svetu in nato na skupščini delničarjev) o umiku iz nadaljnje proizvodnje sladkorja v Sloveniji in vključitvi v shemo za prestrukturiranje sladkorne industrije v EU.
V trenutku sprejetja reforme je bilo jasno, da bo TSO d.d. zelo težko rešiti. Reforma je favorizirala najproduktivnejša področja pridelave sladkorne pese v EU (Francijo, Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Avstrijo itd.), kjer pridelajo že preko 12 t sladkorja/hektar. V Sloveniji smo imeli dolgoletno povprečje 6,3 t sladkorja/ hektar. Pri znižanju cene sladkorne pese iz 44,9 EUR/t (mešana cena v SLO) na 26,9 EUR/t je bilo jasno, da lahko preživijo le pridelovalci sladkorne pese z izrazito visoko produktivnostjo pridelave sladkorne pese. Zato se je v EU zaprlo preko 90 tovarn, v glavnem na področjih z nižjo produktivnostjo pridelave sladkorne pese. Zapirale pa so se tudi v državah, kjer so peso pridelovali bistveno bolj učinkovito kot v Sloveniji (npr. Irska). Kot zanimivost naj omenim samo Madžarsko, kjer je od 19 tovarn ostala samo ena, pa še ta je imela v letu 2008 surovine samo za polovico svojih zmogljivosti, in Italijo, kjer so zaprli 11 tovarn.
Ali je bilo logično pričakovati, da bo pri 40% nižji odkupni ceni sladkorne pese njena proizvodnja narasla za 100%, kolikor bi potrebovali za proizvodnjo v višini naše kvote?
Odgovor je jasen in zavedali so se ga tudi pridelovalci sladkorne pese. Ključni razlog zapiranja je bilo kronično pomanjkanje sladkorne pese in velika verjetnost, da se bo njena proizvodnja po znižanju cene še zmanjšala!
Predelava surovega sladkorja je z vstopom Slovenije v EU postala čez noč ekonomsko nezanimiva, saj tega sladkorja za predelavo ni bilo več mogoče kupiti na svetovnem trgu
po ceni 200 USA $ ampak le od držav s katerimi ima EU sporazum (AKP, LDC,.. ), cena pa se je z vstopom v EU povečala na 496 EUR/t.
Zelo važno je povedati, da če bi TSO d.d. nadaljevala s proizvodnjo, bi morala v sklad za prestrukturiranje plačati v treh letih 22 mio EUR. Od kod bi naj vzeli ta denar?
Tako imenovana »balkanska uredba« je omogočala novo nastalim državam bivše Jugoslavije izvoz iz pese proizvedenega sladkorja v EU brez carinskih dajatev. To sta v glavnem dve pomembni proizvajalki sladkorja Hrvaška in Srbija, ki sta vsaka dobili izvozno kvoto v višini 180.000 t sladkorja, cenejši sladkor predvsem iz Hrvaške pa je v veliki meri prihajal v Slovenijo in nižal cene našega sladkorja (tudi do 80 EUR /t). Takrat (2005, 2006) smo imeli resne težave v prodaji, precej kupcev, ki se sedaj politikom pritožujejo, da je motena oskrba s sladkorjem, pa je kupovalo ta sladkor kot krompir na tržnici samo zato, ker je bil cenejši od slovenskega, tudi če je bil manj kakovosten.
V takšnih razmerah se je znašla TSO d.d. v tistem času pomembnih in usodnih odločitev.
Seveda so lastniki na reformske odločitve, ki so jih sprejeli politiki v Bruslju ustrezno reagirali. Reforma je ponujala umik iz proizvodnje ob določenih odškodninah za tovarne in pridelovalce sl.pese ali nadaljevanje in plačilo velikih (22mio EUR) prispevkov v blagajno za prestrukturiranje. Lastniki, ki so tovarno kupili od naših domačih lastnikov z realnim denarjem, pa so povsem legitimno in legalno poskušali zaščititi svoje premoženje pred izgubljanjem vrednosti. Zanimivo je, da je veliko tistih, ki danes lastnikom oporekajo njihove odločitve, svoje delnice (del premoženja TSO d.d.) prodalo prav tem istim lastnikom, ker sami niso zaupali v prihodnost tovarne. To je bilo davnega leta 1996 in 1997. Tovarna je dolgo let (do sprejetja reforme v EU) dobro in ekonomsko uspešno poslovala, delavci v njej pa so vse do zaprtja, uživali za tisti čas nadpovprečne standarde pravic in socialne varnosti.
Ob uvedbi reforme smo najprej poskušali tovarno prodati kakšnemu zainteresiranemu kupcu. Cena je bila 23 mio EUR. Nobeden od evropskih sladkornih koncernov ni pokazal interesa za nakup. V javnosti se je takrat pojavljala dezinformacija, da obstaja kupec, vendar lastniki tovarne nočejo prodati. To je bila neresnica. Lastniki so bili tovarno pripravljeni po omenjeni ceni prodati, vendar je kupec (trgovec s sladkorjem) postavil državi Sloveniji pogoj, da tovarno kupi, če mu država zagotovi dovolj sladkorne pese in pokriva izgubo iz poslovanja, ki bo nastala. Razumljivo, da država tega ni mogla, niti ni smela zagotoviti. Kasneje pa se je ugotovilo, da so tudi reference kupca za tak projekt bile vprašljive.
Ob tem je potekalo veliko razgovorov lastnikov tovarne, uprave in proizvajalcev sladkorne pese, ter Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o možnih rešitvah in nadaljevanju proizvodnje. Najprej je Slovenija želela preprečiti sprejem reforme, ko pa to ni uspelo, smo iskali druge rešitve, ki pa jih žal ni bilo.
Zaključki vseh vključenih v ta proces so bili enotni, odločitev pa so sprejeli lastniki in jo v javnosti tudi večkrat argumentirano pojasnili. To je bila tudi njihova legitimna pravica, ne glede na to, ali smo se mi z odločitvijo strinjali ali ne.
Ker lastniki niso dobili zagotovil pridelovalcev pese, da bodo le ti (po bistveno nižji odkupni ceni) pridelovali dovolj sladkorne pese za ekonomsko upravičeno proizvodnjo sladkorja, so sprejeli odločitev o umiku iz proizvodnje. Vsi se poskušajmo vprašati, kaj bi storili sami takrat, če bi bila tovarna naša lastnina.
Edina osnova za odločitev nikakor niso bile samo projekcije poslovanja, ki pa so bile narejene po vseh pravilih stroke in so temeljile na takrat znanih reformskih vhodnih podatkih in predvidevanjih.
Ponavljam pa še enkrat, da te projekcije niso bile ključne za odločitev lastnikov in, da pa so se za leta 2007, 2008 in 2009 v glavnem izkazale za precej točne.
Vse, kar sem zapisal je moč dokazati in argumentirati, nekateri pisci komentarjev pa so s temi dejstvi zelo dobro seznanjeni, zato se ne morem znebiti občutka, da zavestno govorijo neresnico z željo nekomu škodovati. Zakaj to delajo vedo le oni sami.
Zato odločno zavračam trditve o prevari Janševe vlade in uprave kot zlonamerne in neargumentirane, mogoče tudi politično motivirane. Proti sprejetju reforme sta tedanja vlada in ministrica gospa Lukačičeva naredila vse, kar je objektivno bilo v njuni moči. Gospa ministrica pa se je tudi kasneje z vsemi nami trudila iskati najugodnejšo rešitev.
Čas zapiranja TSO d.d. (2006) je bil tudi čas lokalnih volitev v Sloveniji in TSO d.d. je v svoji zgodovini velikokrat bila predmet političnega marketinga, pa naj je šlo za njeno reševanje ali (v letu lokalnih volitev 2010) za njeno prestrukturiranje.
Sedaj po petih letih, je v stanju gospodarske krize in vsesplošnega nezaupanja zelo enostavno biti populist in govoriti ljudem všečno, ter nekoga obtoževati. To lahko naleti pri posameznikih na plodna tla, saj so se po izgubi dela znašli v težkem položaju.
Kljub temu velika večina priznava, da je izgubo dela spremljal odkrit, korekten in kolikor se je dalo human postopek, z nadpovprečnimi odpravninami, ki naj bi vsaj malo ublažile izgubo dela. Upravičeno trdim, da je bil to edinstven primer v Sloveniji.
Uprava je delovala v korist družbe, kar je njena osnovna in temeljna naloga in kar je bilo v korist družbe, je bilo tudi v korist lastnikov, pridelovalcev sl.pese in zaposlenih. Če bi šlo za prevaro, kot nekateri sedaj trdijo, bi lastniki prevarali sami sebe, česar pa verjetno nihče resen ne verjame.
Umiranje na obroke bi bilo veliko slabše, sicer pa ga lastniki tudi niso dovolili, ker bi v tem primeru lastniki, pridelovalci sl.pese in zaposleni veliko več izgubili.
Sedaj je vse sile treba usmeriti v vzpostavitev novih gospodarskih aktivnosti, ki bodo ustvarile vsaj toliko delovnih mest, kot jih je imela proizvodnja sladkorja. Gospodarska kriza je v veliki meri vplivala na to, da se to v zadostni meri ni že zgodilo, vendar verjamem, da se v bližnji prihodnosti bo. Tovarna ni razvalina, ampak solidno vzdrževano območje z objekti, ki bodo v prihodnje lahko uporabljeni za nove gospodarske aktivnosti.
V kolikor pa bodo po letu 2015, ko preneha veljati sedanji tržni red za sladkor, razmere na EU tržišču, predvsem pa v kmetijstvu v Sloveniji takšne, da bo proizvodnja sladkorja, predvsem pa pridelava sladkorne pese po obsegu in donosnosti ekonomsko zanimiva, bo nekdo tovarno takoj zgradil (dvomim, da naša država, ker to ni njena vloga) in proizvodnja sladkorja bo ponovno vzpostavljena. Poznavajoč razmišljanje tujih investitorjev pa se bojim, da bodo pred investiranjem pogoje gospodarjenja zelo pozorno in kritično proučili in, da jih pri investiranju ne bodo vodila izključno čustva (ali naše želje) ampak elementi gospodarske učinkovitosti.
Torej naj za boljše razumevanje poenostavim in zaključim.
Ko so ugodni pogoji, gobe (beri tovarne) zrastejo same, ko jih ni, pa ne rastejo, pa naj si mi to še tako želimo.
Odprtje tovarne sladkorja podpiram, ker brezposelnost je velika, cena sladkorja raste, ker ga prikmanjkuje in si ga pri brezposelnosti in visoki ceni ne bomo mogli privoščiti. Žalostno, da smo imeli edino tovarno in jo zaprli, sedaj pa uvažamo sladkor, kateri bo s časoma zelo drag in grenak.
S ponovnim odprtjem bo dobilo nekaj ljudi zaposlitev, kmetje bodo ponovno zaživeli in vse bo potekalo, kot je bilo.
Razprava o vzrokih zaprtja tovarne je v tem trenutku nepotrebna.
Drugo pa je samozadostnost slovenske preskrbe s hrano. Za ta namen pa je razprava in tudi eventualna ponovna izgradnja tovarne za predelavo poljščine, kot je sladkorna pesa, še kako umestna.
Pri tem ne gre samo za sladkor, kot so že tudi prejšnji razpravljavci pravilno ugotovili, ampak za precej več. Tovarna bi lahko ob pravilni zaokrožitvi proizvodnih procesov tako na področju prehrane kot drugih izdelkov, ki iz tega sledijo, izjemno pozitivno vplivala na svoje okolje in kar je še posebej pomembno, ob priključitvi Hrvaške v EU izjemno prispevala v koheziji cele regije približno od Gradca do širše okolice Varaždina in Čakovca.
Zanimivo je, da argumenti, ki so bili uporabljeni pri prvi izgradnji tovarne še danes držijo.
Kar pa se tiče pomanjkanja sladkorja je to čista fikcija-sladkorja je dovolj in kdorkoli je pregledal gibanje cen sladkorja v daljšem obdobju bo to brez težav ugotovil.
Podpiram ponovno odprtje proizvodnje sladkorja v Sloveniji. S prejšnjo evropsko reformo sladkornega sektorja nas je tedanja Janševa vlada in uprava Tovarne sladkorja Ormož krepko prevarala. Projekcije poslovanja od leta 2006 do 2010, ki jih je pripravila tedanja uprava, so bile izmišljene z napačnimi vhodnimi podatki. Skrajno pesimistični rezultati izračunov so seveda vodili v zaprtje tovarne sladkorja v Ormožu.
Sedanje razmere na trgu sladkorja kažejo ravno nasprotno, kot so v letu 2006 prikazovali nizozemski lastniki in tedanja-sedanja uprava: da bo sladkorja v svetu preveč, posledično bodo padle cene in proizvodnja sladkornr pese oz. sladkorja se ne bo izplačala. Sedanja slika pa kaže nekoliko drugače: povečana potrošnja sladkorja, primankljaj sladkorja in posledično dvig cen.
Menim, da bi za tako vodenje in uničenje slovenske sladkorne industrije moralo odgovarjati tako vodstvo TSO, kot tudi prejšnja kmetijska ministrica in po vsej verjetnosti še marsikateri politik izza kulisja.
POZIVAM VLADO ZA NOVO ODPRTJE TOVARNE SLADKORJA, KER JO V sLOVENIJI POTREBUJEMO.
Sramota!
Minister Židan je podprl Portugalsko pri uvozu 500000 ton rjavega sladkorja za rafiniranje. To bi bila 7-letna proizvodnja Tovarne sladkorja v Ormožu. Podpiram ponovno izgradnjo tovarne sladkorja v Sloveniji. Posebej pri 120000 brezposelnih!
Lep pozdrav
S sladkorno reformo se je Evropska skupnost zavezala, da bo zagotavljala potrebne količine sladkorja za Slovenijo. Letos, pa je prišlo do enormnega dviga cen sladkorja in evropska skupnost nam slovencem ni sposobna zagotoviti potrebnega živila. Po zadnjih informacijah bo lahko posameznik v trgovinah kupil samo 10kg sladkorja. Obveze Slovenije do evropske skupnosti, ki nam je zagotovila nemoteno preskrbo s sladkorjem, če se odpovemo sladkorni kvoti so nične zato se pridružujem pobudi, da obnovimo tovarna sladkorja v Sloveniji.
Država, ki se sama ne prehrani nima osnovnega pogoja za obstanek kot samostojna in suverena drževa znotraj EU.
Lep pozdrav vsem članom foruma.
Obnova tovarne sladkorja in ponovna setev sladkorne pese bi bil za slovensko kmetijstvo velik napredek in blagoslov. Ne samo sladkor tudi pesni rezanci, melasa, karbonatacijski mulj bi se ponovno vrnili nazaj v kmetijstvo. Odpira pa se nova možnost koriščenja ostanka listja in glav za bioplinarne, ki smo ga v preteklosti zaoravali. Sladkorna pesa je učiteljica tehnologije poljedelstva in prispeva do višjih pridelkov vseh poljščin v kolobarju.
V Odgovoru na vprašanje državnega svetnika in poslanca Državnega zbora RS (18.5.2009 in 29.6.2009) je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zapisalo: Po letu 2013 Slovenija glede reforme sladkorja nima več nobenih obveznosti. Z ukinitvijo kvot proizvodnja sladkorja nebo več omejena in hipotetično bi se lahko pojavil investitor, ki bi bil pripravljen ponovno vzpostaviti proizvodnjo sladkorja. Kar zveni zelo obetavno!
Upam, da bomo Slovenci ponovna zbrali dovolj energije za ponovno odprtje tovarne sladkorja...
Po pregledu komentarjev in preverjanju umetnih razlogov za ukinitev predlog podpiram. Upam le da ne bo kakih funkcionarjev ki bodo imeli svoje delo nenormalno velik plačano.
Opozorilo: Iz meni neznanega razloga se je povečala kvota potrebna za sprejetje predloga. 26 jih mora glasovati in večina jih mora biti za da je predlog sprejet!!!! Če poznate koga ki bi lahko glasoval ga čimprej pozovite naj se opredeli po svoji presoji!
Če bomo pridelovali sladkorno peso zato, da se bomo vozili naokoli, ne bomo mogli nikoli dovolj pognojiti in poškropiti pridelkov, da bo pokrilo našo požrešno porabo. "Biodizel" nikakor ni okolju prijazna rešitev. Če hoče kdo, da ne bo onesnaževal okolja, naj hodi peš.
Podpiram pa, da se odpre tovarna sladkorja in s tem vsaj določeni meri zmanjša odvisnost od uvoza.
Podpiram! In mislim, da to ni nikakršno vtikanje države v tržno gospodarstvo, ampak potreba po samooskrbi s hrano, saj nas bodo počasi lahko ostali pojedli, ker sami ne bomo pridelali dovolj hrane zase. Za pridelavo alkohola pa se uporabi odpad, ne pa celoten pridelek. Prav tako pa bi se marsikatera zapuščena njiva ponovno spremenila v obdelano, pa tudi veliko novih delovnih mest za kmetovalce, avtoprevoznike...
Tovarna je bila zgrajena leta 1979 iz >>sladkornega dinarja<< ki se
takrat zbiral od vsake prodane kile sladkorja. Do leta 1990 so se
odplačali vsi krediti in po samostojnosti se tovarna lastninila tako
da so 45% dobile zadruge, največ 3% smo dobili delavci z certifikati
in ostala lastnina je bila razdeljena v sklade. Po letu 1995 so večino
delnic kupili tujci (60% Nizozemci in 25% Italijani, ostalo pa je bilo
v lasti zadrug). Tovarna je celi čas delovanja prinašala dobičke.
2004 se začela reforma v sladkornem sektorju EU. Reforma je
predvidevala padec cene sladkorja za 1/3, s tem pa posredno tudi padec
cene sladkorne pese. Tedaj je zajamčena cena sladkorja bila 631 EURO za
tono sladkorja, po reformi pa bi morala biti 440 EURO/t. Kljub velikemu
nasprotovanju zaprtju tovarne z strani delavcev se to ni zgodilo.Leta
2005 so se tedanji lastniki odločili za zaprtje tovarne, kaj se tudi
zgodilo naslednje leto. Za zaprtje so dobili približno 40 mil.EURO; mi
delavci enkratno odškodnino, kmeti pa nadomestilo za ne pridelovanje
pese.
Potem so tovarno večjim delom razgradili in so na lokaciji stare
tovarne samo še razvaline, oziroma ostanki stare tovarne. Del
skladiščenja in pakiranja je kupila nemška firma in tam sedaj
prepakirajo sladkor ki ga uvažajo iz ne Evropskih držav.
Cena sladkorja po reformi sploh ni padla kod je predvidevala reforma,
temveč je cena sladkorja celo rasla in še bo verjetno rasla. Zakaj
reforma v sladkorni industriji ni uspela ni tema mojega pisma. Tukaj v
Ormožu smo imeli nekaj pobud za izgradnjo nove tovarne in vedno je bil
neki >>politični razlog<< da se tovarna ne izgradi na novo. Imamo
ostanke stare tovarne in veliko volje pa tudi investitorji so bili ki
bi financirali velik del izgradnje. Ostalo je tudi nekaj >>znanja<<
katerega ne smemo kar tako zanemarit.
Ne pozabimo da razen samih delavcev v tovarni sladkorja imamo še
veliko kmetov ki bi pridelovali peso in ostali kateri bi delali za
tovarno, npr. prevozniki. Računa se da v sladkorni industriji na enega
zaposlenega v sami tovarni pride še pet delovnih mest izven tovarne.
Priča smo rasti cen živil in s tem tudi rasti cene sladkorja. Ali mi v
Sloveniji ne moremo pridelovati hrane za sebe?
Sem za izgradnjo nove tovarne!!!
Podpiram.
Kolikor se spomnem, je bila ukinjena "administrativno" tj. zaradi zahtev EU in ne zaradi nerentabilnosti.
In njihov rjavi sladkor je bil najcenejši na našem tržišču.
ukinjena je bila zaradi zahteve evropske unije,ne pa zaradi izgub.ker bi naj bilo preveč tovarn kjer so izdelovali sladkor in ga bi naj bilo preveč,kar pa očitno ne drži več saj je bilo po televiziji da bo evropa sprostila zaloge sladkorja ker ga primankuje in ga ni dovolj.
hvala za podporo vsem ki podpirate dobre ideje.
S predlogom se strinjam - v času, ko je samooskrba Slovenija s hrano vsako leto nižja, pomeni uporabljati plodno zemljo za bio gorivo veliko neumnost. V ta namen naj se izrabijo degradirane površine, ki jih je veliko, nikakor pa ne najboljših povrđšin, kot se zdaj vidi po TV.
Tovarna sladkorja v Ormožu je sposobna ob pravi predpipravi zadostiti za velik del slovenske potrošnje - in vse, kar pridelamo doma, je bolj pomembno od tistega, kar uvozimo.
S predlogom se strinjam - v času, ko je samooskrba Slovenija s hrano vsako leto nižja, pomeni uporabljati plodno zemljo za bio gorivo veliko neumnost. V ta namen naj se izrabijo degradirane površine, ki jih je veliko, nikakor pa ne najboljših povrđšin, kot se zdaj vidi po TV.
Tovarna sladkorja v Ormožu je sposobna ob pravi predpipravi zadostiti za velik del slovenske potrošnje - in vse, kar pridelamo doma, je bolj pomembno od tistega, kar uvozimo.
Vprasanje koliko bencina porabijo, za prideli uno peso in jo spremeniti v alkohol:) Saj energija ni zasonj in ni vse cista energija, kar zgleda cisto na prvi pogled.
Vprasanje koliko bencina porabijo, za prideli uno peso in jo spremeniti v alkohol:) Saj energija ni zasonj in ni vse cista energija, kar zgleda cisto na prvi pogled.
kolikor sem slišal ni tako visok strošek predelave sladkorne pese v sladkor in gorivo kot stranski produkt,v braziliji ki sem jo vzel za primer je alkohol za pogon vozil kar za polovico cenejši od bencina,torej niso tako visoki stroški z predelavo pese v alkohol.pa še manj odvisni bi bili od uvoza goriv iz tujine,peso lahko pa poceni uvažamo tudi iz tujine če je nebi pridelali sami dovolj.
Ne podpiram. Kot prvo, se država v tržno pobudo nima kaj vtikati, kot drugo, pa predelava sladkorne pese v dolgem obdobju ni bila ekonomična, zdaj je spet, vprašanje pa je, koliko časa. Pridelava sladkorne pese za predelavo v alkohol pa je kriminal, saj bi s tem zasedli površino, ki bi bila namenjena za hrano.
kaj pa bioplinarne ne zaserajo in porablajo kmetijskih površin in hrane za ljudi kot je koruza,krompir itd..
Podpiram!
Se strinjam! Odprlo bi se tudi precej delovnih mest!