18. 10. 2022
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) z vidika ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja pojasnjuje, da Ustava Republike Slovenije v 50. členu določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
Državi je tako podano pooblastilo na podlagi katerega je dolžna vzpostaviti sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bo tak, da bo državljanom zagotavljal socialno varnost, in še posebej pravico do pokojnine, ki jo 50. člen Ustave Republike Slovenije izrecno izpostavlja. Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja podrobneje ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2), kjer so določena temeljna načela tega sistema, zavarovanci, osnove od katerih se prispevki plačujejo, način pridobivanja dobe ter pogoji za pridobitev pravic. Zavarovanje je obvezno, kadar obstaja pravno/zavarovalno razmerje, ki je podlaga za vključitev v to zavarovanje, kar pomeni, da se zavarovanci ne morejo sami odločiti, ali se bodo v zavarovanje vključili ali ne, temveč so to ob obstoju zakonsko določenih pogojev dolžni storiti. Iz obveznega zavarovanja se zagotavljajo pravice za primer nastopa zavarovalnih rizikov starosti, invalidnosti in smrti. Pravice in obveznosti za te primere pa so določene na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti.
Eno izmed načel veljavnega pokojninskega zakona je, da naj se vsi posamezniki, ki neko delo, aktivnost ali dejavnost bolj ali manj trajno opravljajo, pokojninsko in invalidsko zavarujejo. Tako je za vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah ter vse fizične osebe, ki opravljajo drugo dovoljeno dejavnost, in ki se vpišejo v poseben register, določena obvezna vključitev v zavarovanje.
V zvezi z obveznostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja za samostojne podjetnike pojasnjujemo, da ZPIZ-2, poleg osnovnega cilja zagotavljanja ustreznih dohodkov v času po upokojitvi in s tem dostojne in varne starosti (oziroma invalidnosti) s predvidenimi določili za zmanjšanje obremenitev samozaposlenih oseb zasleduje tudi druge cilje, namenjene spodbujanju podjetništva in konkurenčnosti gospodarstva ter trga dela.
Tako pojasnjujemo, da je v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 zavarovalna osnova za samozaposlene osebe določena individualno glede na zavarovančev dobiček, ugotovljen v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za socialno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, preračunan na mesec. Znesek dobička, ki vključuje tudi prispevke za socialno varnost, je primerljiv z bruto plačo zavarovancev v delovnem razmerju in predstavlja enakovredno obremenitev samozaposlenih in zaposlenih zavarovancev. Če dobiček zavarovanca ne preseže 60 % povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, je zavarovalna osnova ne glede na drugi in tretji odstavek tega člena, 60 % povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec – najnižja zavarovalna osnova. Ob nastopu zavarovalnega rizika bodo ob tako določeni zavarovalni osnovi zagotovljeni minimalni standardi določenih pravic, ki pa se, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, v določenih primerih zaradi solidarnostnih elementov celo zvišajo. Poleg najnižje zavarovalne osnove pa je določena tudi zgornja meja zavarovalne osnove, ki znaša 3,5-kratnik povprečne letne plače v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Prav pri ugotovljenem dobičku kot zavarovalni osnovi pa je le za samozaposlene osebe določena posebnost, saj je le slednjim omogočeno zniževanje dobička pri ugotavljanju zavarovalne osnove. Ugotovljeni dobiček se tako samozaposlenim zniža za 25%. To pomeni, da je le samozaposlenim osebam omogočeno plačilo nižjih prispevkov glede na druge primerljive zavarovance, ki prav tako ne prejemajo plače (npr. družbenike in kmete).
ZPIZ-2 nadalje za samozaposlene osebe v štirinajstem odstavku 145. člena predvideva možnost uveljavljanja delnih oprostitev plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca v prvih dveh letih poslovanja. Samozaposlene osebe so tako v prvih 12 mesecih poslovanja po prvem vpisu v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco oproščene plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca v višini 50 % zneska prispevka, v naslednjih 12 mesecih pa v višini 30 % zneska prispevka, obračunanega od zavarovalne osnove iz drugega odstavka 145. člena ZPIZ-2. Oproščene prispevke pokriva Republika Slovenija iz proračuna. Ob tem dodajamo, da so do olajšav upravičeni le tisti, ki se prvič vpišejo v poslovni oziroma kakšen drug register. To pomeni, da pogoj prvega vpisa po določbi štirinajstega odstavka 145. člena ZPIZ-2 izpolnjuje le tisti zavezanec, ki predhodno nikoli ni opravljal samostojne ali druge dovoljene dejavnosti na podlagi vpisa v katerikoli register samostojnih dejavnosti.
Nadalje pojasnjujemo, da ima skladno z desetim in enajstim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 samozaposlena oseba še možnost, da lahko, če oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu dobičku v tekočem letu, za naprej plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zavarovalne osnove, zmanjšane za največ 20 %, vendar najmanj od najnižje zavarovalne osnove. Ob tem je nadalje določeno, da če v tem primeru zavarovalna osnova, ugotovljena na podlagi dejanskega dobička za to leto, preseže znižano zavarovalno osnovo, od katere so se plačevali prispevki, za več kot 20 %, se v prihodnjem obdobju prispevki plačujejo od zavarovalne osnove, določene na podlagi dejansko ugotovljenega dobička, povečane za 20 %. Znižana zavarovalna osnova velja, dokler se v skladu s tem členom zavarovalna osnova ne določi na novo.
Iz zapisanega izhaja, da so samostojni podjetniki v okviru pokojninskega in invalidskega zavarovanja po veljavni zakonodaji obravnavani ugodneje od drugih zavarovancev, ki ne prejemajo plače, ravno tako samo zanje velja možnost delne oprostitve prispevkov v prvih dveh letih poslovanja, pri čemer oproščen del prispevkov plačuje proračun, kar pomeni, da so take osebe kljub oprostitvi upravičene do vseh pravic iz obveznega zavarovanja.
Kot že izpostavljeno, je dolžnost države, da predpiše ustrezne prispevne stopnje ter zavarovalne osnove, ki naj bodo take, da bodo na podlagi njih izračunane višine pravic zagotavljale socialno varnost zavarovancev. V primeru nastopa zavarovalnega primera, morajo biti osnove take, da bodo višine pravic zagotavljale socialno varnost zavarovanca, pri katerem je zavarovalni primer nastopil. Pri tem gre opozoriti, da gre za sistem zavarovanja, zaradi česar morajo biti pravice vezane na samo vplačilo in višino prispevkov, kljub določenim socialnim in solidarnostnih korektivom. Ob tem velja še dodatno izpostaviti, da ne gre zgolj za zavarovanje za primer starosti, temveč tudi za primer nastopa invalidnosti in smrti, kjer je solidarnostno načelo še v večji meri uveljavljeno, saj praviloma zavarovanci, ki uveljavljajo pravice, v svoji aktivni dobi še niso plačali zadosti prispevkov, ki bi pokrili izplačevanje pravic. Glede na to, da je država dolžna vzpostaviti sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bo tak, da bo državljanom zagotavljal socialno varnost, in še posebej pravico do pokojnine, je ob tem zavezana tudi, da vzpostavi ustrezno pravno podlago ter poskrbi za izvedbo tega sistema, pri tem pa mora pri samem urejanju paziti tudi, da je sistem enakopraven in pravičen za vse zavarovalne podlage, poleg tega pa ne sme razlikovati med zavarovanci, ki so v zavarovanje vključeni na isti zavarovalni podlagi. Predpisane zavarovalne osnove morajo biti take, da vsaj v zadostni meri pokrijejo pravice, ki se iz sistema priznavajo, saj gre za zavarovalni sistem, ki pa v določeni meri vsebuje tudi elemente solidarnosti. Tako posebej poudarjamo, da je najnižja zavarovalna osnova za samostojne podjetnike (kot tudi za vse ostale zavarovance, razen za družbenike, kjer je določena najnižja zavarovalna osnova v višini 90% povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji) določena v višini 60 % povprečne plače, najnižja pokojninska osnova od katere se pravica določi, pa je določena v višini 76,5 % povprečne plače, preračunane na mesec. Tako je v primeru posameznikov, ki plačujejo prispevke od najnižje zavarovalne osnove že v veljavnem sistemu v precejšnji meri prisotna solidarnost, v sistem pa se je dodatno za posameznike, ki so dopolnili t.i. polno pokojninsko dobo, vnesel še institut zagotovljene starostne pokojnine, ki posameznikom prinaša višjo pokojnino, kot pa bi jim pripadala v primeru odmere od najnižje pokojninske osnove, v kateri pa so, kot že zapisano, solidarnostni elementi že vključeni. Poleg tega pa se je v preteklem letu na novo uvedel še institut najnižje invalidske pokojnine.
MDDSZ torej pojasnjuje, da je potrebno pri oblikovanju zavarovalnih osnov upoštevati tudi, da morajo le-te biti primerne tudi z vidika kasnejšega priznavanja in višine pravic, zatorej njihove višine ni primerno zniževati, saj bi tak ukrep šel na račun kasnejše varne starosti ali pa na račun preostalih zavarovancev, v primeru, ko bi pri priznavanju pravic vključevali še dodatne solidarnostne elemente.
Ne glede na navedeno MDDSZ na koncu še dodaja, da Republika Slovenija s številnimi ukrepi pomaga zagotavljati socialno varnost tistim posameznikom in družinam, ki si zaradi različnih razlogov socialne varnosti ne morejo zagotoviti sami oziroma je ne morejo zagotoviti sami v zadostni meri. Vsem prebivalcem so tako na voljo različne oblike pomoči, ki odpravljajo socialne stiske in s tem povezane težave, pri tem pa v prvi vrsti velja izpostaviti uveljavljanje socialnih transferjev na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 14/13, 56/13 – ZŠtip-1, 99/13, 14/15 – ZUUJFO, 57/15, 90/15, 38/16 – odl. US, 51/16 – odl. US, 88/16, 61/17 – ZUPŠ, 75/17, 77/18, 47/19, 189/20 – ZFRO in 54/22 – ZUPŠ-1) in Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15, 88/16, 31/18, 73/18 in 196/21 – ZDOsk).