Vladi predlagam, da v primerih, če delavec umre, ki je še v delovnem razmerju 80. člen Zakona o delovnih razmerjih spremeni v tej smeri, da sorodnikom izplača odpravnino, kot bi pripadala zaposlenemu ob upokojitvi ali pa vsaj solidarnostno pomoč v enaki višini.
Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
V zvezi s predlogom uvodoma pojasnjujemo, da v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) lahko pogodba o zaposlitvi preneha na načine, ki so določeni v 77. členu ZDR-1, in sicer: s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon ter v drugih primerih, ki jih določa zakon.
V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZDR-1 torej pogodba o zaposlitvi preneha s smrtjo delavca, pri čemer velja poudariti, da takšna pravna posledica smrti delavca ustreza naravi delavčeve obveznosti, ki zanj izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi se namreč delavec zaveže osebno opravljati delo po navodilih in nadzorom delodajalca, zato prenos te obveznosti na pravne naslednike ni mogoč. Ob tem naj dodamo, da se v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZDR-1 delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. Pravna podlaga za nastanek delovnega razmerja je torej pogodba o zaposlitvi. Ob tem velja pripomniti, da je Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 – ZZZPB-F, 103/07, 45/08 – ZArbit in 21/13 – ZDR-1), ki je pričel veljati 1. 1. 2003, vzpostavil pogodbeni koncept delovnega razmerja, na podlagi katerega delovno razmerje preneha, ko preneha veljati pogodba o zaposlitvi. Pogodbeni koncept delovnega razmerja je ohranil tudi ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013.
Nadalje naj izpostavimo, da je v skladu z ZDR-1 temeljna obveznost delavca, da opravlja delo na delovnem mestu oz. v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, kar ima podlago v prvem odstavku 33. člena ZDR-1. Na drugi strani pa je v skladu s 43. in 44. členom ZDR-1 temeljna obveznost delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se z delavcem dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, ter mu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR-1. Plačilo za delo je ena od temeljnih delodajalčevih obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je treba upoštevati, da je plačilo za delo v osnovi protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca. Kljub načelni vzajemni dolžnosti izpolnitve ima delavec v določenih primerih pravico do plačila, čeprav dela ne opravlja, in sicer pravico do nadomestila plače. Ta pravila, ki predstavljajo odstop od načela vzajemnosti, so izraz upoštevanja socialne funkcije plače in predstavljajo odmik pogodbe o zaposlitvi od civilnopravne ureditve vzajemnih pogodb.
Ob tem dodajamo, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilnopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. ZDR-1 torej določa zgolj zakonski minimum pravic delavca iz delovnega razmerja. Z avtonomnimi pravnimi viri (torej s kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti delodajalca) in pogodbami o zaposlitvah pa je mogoče izvirno določati tudi tiste pravice, ki jih zakon ne določa, ali pa določati višjo raven pravic, kot je določena z zakonom in avtonomnimi pravnimi viri. V zvezi s tem naj izpostavimo določbo drugega odstavka 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.
Plačilo za delo je v ZDR-1 urejeno v podpoglavju 3, v okviru urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZDR-1 je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR-1 ne opredeljuje, katere so druge vrste plačil, ampak v tem podpoglavju določa nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom, regres za letni dopust, odpravnino ob upokojitvi, pravico do nastanitve in udeležbo pri dobičku.
Upoštevaje navedeno in predvsem upoštevaje pogodbeni koncept delovnega razmerja menimo, da bi bila zakonska določitev pravice tretjih oseb do denarnega prejemka iz delovnega razmerja delavca neustrezna, zato ni mogoče slediti predlogu določitve izplačila takšnega prejemka sorodnikom umrlega v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi smrti delavca.
Še enkrat velja poudariti, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, zato tudi zakonsko določene pravice delavca iz delovnega razmerja, ki sicer pomenijo odmik pogodbe o zaposlitvi od civilnopravne ureditve vzajemnih pogodb, pripadajo zgolj delavcu kot pogodbeni stranki v delovnem razmerju in ne tudi tretjim osebam. Ob tem naj dodamo, da spada pravno urejanje finančne pomoči svojcem umrlega prvenstveno na področje socialnega varstva.