3. 1. 2023
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Videonadzor sam po sebi je invaziven poseg v zasebnost posameznika, zato je podvržen strogi regulaciji. Pri izvajanju videonadzora gre za obdelavo osebnih podatkov, za vsako obdelavo osebnih podatkov pa mora biti podana ustrezna pravna podlaga, ki jih Splošna uredba o varstvu podatkov opredeljuje v členu 6(1). Področje videonadzora je urejeno posebej v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki določa, da se videonadzor v delovnih prostorih lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, pri čemer je osnovno vodilo načelo, da se videonadzor uvede, kadar ni na razpolago drugega milejšega ukrepa za dosego teh namenov. Tudi v primerih, ko se ugotovi, da je pred varstvom informacijske zasebnosti posameznika treba dati prednost varstvu drugih pravnih dobrin, ta prednost ni absolutna, ampak se v skladu z načelom sorazmernosti v navedeno pravico poseže le tako in toliko, kolikor je to nujno potrebno za zavarovanje te druge dobrine. Odločanje o nujnosti in potrebnosti uvedbe videonadzora mora torej slediti zgoraj navedenim namenom, upravičenost pa se mora vedno presojati od primera do primera. Pomembno je, da se videonadzor izvaja le v tistih delovnih prostorih, kjer je to nujno potrebno za varovanje določene pravne dobrine, in da se izvaja videonadzor delovnih prostorov kot takih, ne pa posameznih zaposlenih, ki v teh delovnih prostorih opravljajo svoje delo. Za izvajalca videonadzora kot upravljavca velja tudi obveznost v zvezi z varnostjo obdelave oziroma zavarovanjem osebnih podatkov, upravljavec zbirke osebnih podatkov pa je tisti, ki mora sprejeti in izvajati ustrezne postopke in ukrepe varnosti oziroma zavarovanja osebnih podatkov, ki jih predvidevajo zakonske določbe - odgovornost za zakonito vzpostavitev in izvajanje videonadzora je vedno na upravljavcu osebnih podatkov.
Kratka analiza veljavne ureditve
Obveznosti izvajalcev dejavnosti in sam nadzor na področju zaščite živali pri omamljanju so opredeljeni v EU zakonodaji (harmonizirana zakonodaja), torej se enotno izvaja po celotnem teritoriju Evropske unije. V skladu z omenjeno zakonodajo morajo izvajalci dejavnosti sprejeti določene ukrepe s katerimi zagotovijo ustrezno ravnanje z živalmi. Poleg omenjenega, morajo imeti uvedene ustrezne postopke spremljanja. V ta namen je v večjih klavnicah določen pooblaščenec za dobro počutje živali.
Pregledi omamljanja se opravijo na zadostnem reprezentativnem vzorcu živali, njihova pogostnost pa se določi ob upoštevanju rezultata predhodnih pregledov, in vseh dejavnikov, ki vplivajo na učinkovitost procesa omamljanja.
V zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) so opredeljena pooblastila inšpektorja. V materialnih predpisih pa tudi ukrepi, ki jih izvede inšpektor v primeru ugotovitve neskladnosti.
Pri izvajanju uradnega nadzora se uporabljajo različne metode in tehnike med drugim tudi ocena postopkov dobrih praks ter postopkov, ki temeljijo na načelih analize tveganj in kritičnih točk. V primeru ugotovitev neskladij na področju zaščite živali pri omamljanju in spremljajočih postopkov lahko pristojni organ od izvajalca dejavnosti zahteva, da spremeni svoje standardne operativne postopke, da poveča pogostost pregledov in spremenijo postopke spremljanja ter da zahteva spremembo navodil za uporabo opreme za omejitev premikanja in omamljanja ob ustreznem upoštevanju znanstvenih mnenj.
V Republiki Sloveniji (RS) glede na trenutno zakonsko ureditev kamere v klavnicah niso obvezne, lahko pa si vsaka klavnica posebej določi, da bo kamere prostovoljno namestila. V tem se RS ne razlikuje od drugih držav Evropske unije (EU), kajti le redke imajo kamere v klavnicah obvezno nameščene. Večina ima sistem urejen tako, da si klavnice lahko video nadzor namestijo prostovoljno, nadzorniki pa lahko potem do posnetkov pridejo.
Analiza predloga
Dobro počutje živali je vrednota, izboljšanje zaščite živali pri zakolu prispeva tudi k boljši kakovost mesa in neposredno pozitivno vpliva na varnost pri delu v klavnici.
Zagotavljanje humanega zakola je obveznosti izvajalcev dejavnosti, nadzor nad izvajanjem pa izvaja Uprava RS za varno hrano veterinarstvo in varstvo rastlin.
Na dobro počutje živali v veliki meri vpliva vsakodnevno upravljanje postopkov, zanesljivi rezultati pa so možni le, če nosilci dejavnosti razvijejo orodja za spremljanje, s katerimi ocenijo učinek teh postopkov. Zato bi bilo treba za vse faze proizvodnje razviti standardne operativne postopke, ki bi morali temeljiti na oceni tveganja. Vključevati bi morali jasne cilje, odgovorne osebe, način delovanja, merljiva merila ter postopke spremljanja in beleženja.
Za izboljšanje stanja na področju zaščite živali se oblikujejo in razširjajo navodila o dobrih praksah, države članice pa omenjeno spodbujajo. Za oblikovanje in razširjanje navodil o dobrih praksah so pristojni izvajalci dejavnosti, pristojni organ pa jih oceni, da se zagotovi, da so oblikovana v skladu z zakonodajo in obstoječimi smernicami Skupnosti.
Razlogi za neprimernost/primernost predloga za nadaljnjo obravnavo
Standardi zaščite živali pri omamljanju se lahko izboljšajo s stalnim izobraževanjem osebja povezanega s procesom omamljanja in zakola. Primerno ravnanje z živalmi v obratu pred zakolom in med samo izvedbo omamljanja pa z učinkovitejšim nadzorom samega izvajalca dejavnosti. Ena od možnosti je tudi vzpostavitev sistema nadzora nad kritičnimi točkami s pomočjo nadzornih kamer. Omenjena rešitev pa je v tem trenutku glede na trenutno veljavno zakonodajo omejena. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega pa se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorih posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu.
Vsako izvajanje videonadzora mora biti ocenjeno z vidika načela sorazmernosti in le tam, kjer je to nujno potrebno za varovanje določene pravne dobrine.
Glede na to, da v EU trenutno poteka revizija zakonodaje s področja dobrobiti, bo RS tudi s spremembo nacionalne zakonodaje na to primerno odgovorila, tudi na področju nadzora v klavnicah.
Menimo, da trenutno ni pogojev, da bi se uvedla obvezna namestitev nadzornih kamer v klavnice. Smiselno pa bi bilo spodbuditi izvajalce dejavnosti k oblikovanju in razširjanju navodil o dobrih praksah.