4. 8. 2022
Odziv Ministrstva za finance
Skladno z 267. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 145/20 – odl. US, 203/20 – ZIUPOPDVE, 39/22 – ZFU-A, 52/22 – odl. US in 87/22 – odl. US; v nadaljevanju: ZDavP-2) davčni organ ugotovi dohodnino z odločbo. Odmera dohodnine pa se opravi na podlagi podatkov s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec rezident.
V osmem odstavku 267. člena ZDavP-2 je določeno, da če davčni zavezanec umre pred odpremo informativnega izračuna dohodnine oziroma pred vložitvijo napovedi, ni izračuna in poračuna dohodnine na letni ravni. Akontacija dohodnine pa se šteje kot dokončen davek. To pomeni, da v primeru, ko zavezanec umre pred izdajo informativnega izračuna dohodnine oziroma vložitvijo napovedi, do izračuna njegove obveznosti (dohodnine) na letni ravni ne pride, temveč se akontacije dohodnine štejejo kot dokončni davek. Pravica (vračilo preplačila) oziroma obveznost (doplačilo) iz naslova letne odmere dohodnine v tem primeru torej ne nastane oziroma povedano drugače – davčnemu zavezancu, ki umre pred odpremo informativnega izračuna dohodnine, se davek ne odmeri.
V primeru, ko pa davčni zavezanec rezident umre po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma po vložitvi napovedi, pa njegov pravni naslednik prevzame obveznosti umrle osebe. V tem primeru pa pravni naslednik lahko uveljavlja vračilo preveč plačane akontacije dohodnine oziroma mora doplačati premalo plačan davek umrle osebe, skladno s pravili, določenimi v 48. členu ZDavP-2.