Strožje sankcije za neplačevanje stroškov v večstanovanjskih stavbah
Sem lastnik stanovanja v dvostanovanjski hiši z urejeno etažno lastnino in sklenjeno pogodbo o medsebojnih razmerjih. Lastnik drugega stanovanja že od leta 2019 naprej ne plačuje nanj odpadlih skupnih stroškov (voda, ogrevanje, zavarovanje, ravnanje z odpadki idr.), zato stroške sam plačujem (npr. stroške ogrevanja na zemeljski plin). Povračilo stroškov za čas med 2019 in 2020 sem uveljavljal pred za to pristojnim sodiščem in z zahtevkom uspel v celoti. Šlo je za znesek, ki z obrestmi, takso in odvetniškimi stroški skupaj znaša približno 1500 EUR. V primerih, kakršen je predočeni, je za potrebe pravde za uveljavljanje povračila stroškov za obdobje enega leta potrebno priložiti od 100 do 150 strani dokumentov. Največji del teh predstavljajo mesečni računi, razdelilniki stroškov in potrdila o plačilih (za vsak posamezni račun, npr. za stroške ogrevanja, je namreč potrebno predložiti dokazilo o plačilu). V primeru, ko hoče lastnik plačnik doseči povračilo neupravičenih stroškov, ki jih ima zaradi dejanj drugega etažnega lastnika, za to porabi veliko časa in energije in mu to predstavlja predvsem strošek, tisti lastnik, ki se plačilu izogiba, pa tudi v primeru zanj neugodne sodbe poleg tega, kar bi že tako ali tako moral plačati, če bi račune redno plačeval, plača le še stroške sodne takse ter priznane odvetniške stroške, ki pa v tovrstnih primerih znašajo največ nekaj 100 evrov (dejanski odv. stroški pa so višji). Obresti od neplačanih računov je lastnik dolžan plačati le, če razdelilnike stroškov redno pripenjaš na oglasno desko ali mu jih posreduješ po pošti. Po uspehu na sodišču, ker lastnik še vedno ni plačeval nanj odpadlih stroškov, sem se v izogib ponovnemu zbiranju dokazov in sodnemu postopku obrnil na stanovanjsko inšpekcijo in se pri tem skliceval na 2. točko 168. člena SZ-1, ki določa, da se z globo od 500 do 1.200 evrov kaznuje za prekršek etažni lastnik-posameznik, ki ne poravnava stroškov upravljanja in drugih stroškov (30. člen). 30. člen SZ-1 (delitev stroškov upravljanja) v 1. odstavku določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Kljub temu določilu, ki naj bi stanovanjsko inšpekcijo zavezoval k uvedbi postopka, sem dobil pojasnilo, da v tem primeru ne obstajajo okoliščine, ki bi pomenile uvedbo inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti ter, da je za tovrstne zadeve pristojno sodišče.
Z upoštevanjem zgoraj navedenega in prihajajoče zimske draginje, Vladi RS predlagam, da:
- spremeni 3. alinejo 3. odstavka 29. člena SZ-1, ki določa, da je za imenovanje upravnika v večstanovanjskih stavbah, kjer to po zakonu ni obvezno potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev in sicer tako, da bo za imenovanje (začasnega) upravnika (vsaj v primerih kakršen je opisani) potrebna navadna večina, s čimer bo v primerih, kakršen je opisani, breme izterjave neplačanih stroškov prevzel upravnik oziroma odvetnik, ki ga bo upravnik pooblastil. Na ta način bi bilo celotno breme upravljanja, ki je v takšnih primerih na ramenih enega lastnika, preloženo na ramena strokovnjaka – upravnika. Lastnik namreč ni upravičen do povračila stroškov za čas, ki ga je porabil po krivdi etažnega lastnika, ki mu za skupno nepremičnino ni mar in stroškov ne plačuje
ali pa
- spremeni 2. točko 168. člena SZ-1, ki določa, da se z globo od 500 do 1.200 evrov kaznuje za prekršek etažni lastnik-posameznik, ki ne poravnava stroškov upravljanja in drugih stroškov (30. člen) in sicer tako, da bo nedvoumno veljala tudi za stavbe z vzpostavljeno etažno lastnino, ki nimajo upravnika (menim, da v tem primeru razlikovanje ni upravičeno) in zanje ta ni obvezen oziroma tako, da bo za stanovanjsko inšpekcijo razumljivo, da je dolžna posredovati tudi v primerih neplačevanja stroškov v od dvo do šest stanovanjskih stavbah, za katere upravnik po zakonu ni obvezen
in
- da poviša globe v primerih, ko soccialna ogroženost ni vzrok za izogibanje plačilu stanovanjskih stroškov.