Davek od najemnin - lestvica

Odziv Ministrstva za finance

S 147. členom Ustave RS je določeno, da ima država pravico, da predpisuje davke in druge dajatve, ki jih pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. Pravica države, da predpisuje davke in druge dajatve, je tesno povezana z načelom socialne države, ki je eno temeljnih ustavnih načel. Eden od pomembnih vidikov načela socialne države je zmanjševanje, izravnava socialnih razlik in s tem skrb za »pravičen socialni red«. Cilj je zagotoviti posameznikom ne samo formalno enakost, temveč tudi materialno, saj je to predpogoj, da posamezniki sploh lahko uveljavljajo svoje z Ustavo zagotovljene pravice. Pri uveljavljanju tega načela so potrebni aktivni ukrepi, pri izbiri katerih pa ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Med ključne tovrstne ukrepe spadajo davki in druge dajatve, pri čemer pa si mora zakonodajalec prizadevati k enakomerni in sorazmerni delitvi davčnega bremena med vse ekonomsko sposobne člane družbe, kot narekuje načelo pravičnosti obdavčitve. To načelo narekuje, da naj davek plačujejo vsi, ki so ekonomsko sposobni, primerno svoji ekonomski sposobnosti in enakomerno. V povezavi z Zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in nasl.; v nadaljevanju: ZDoh-2) je dohodek, ki je predmet obdavčitve, tisto temeljno merilo, ki odraža ekonomsko sposobnost posameznika.

Navedeno velja tudi za dohodke iz oddajanja premoženja v najem. Davčna osnova, od katere se izračuna in plača dohodnina, je namreč odvisna od dejanskega dohodka, ki ga posamezniki dosežejo pri oddajanju premoženja v najem. Skladno s poglavjem 5.1. ZDoh-2, ki ureja dohodek iz oddajanja premoženja v najem, se doseženi dohodek, ki je lahko zmanjšan za normirane ali dejanske stroške, obdavčuje cedularno po stopnji 15 %. Torej se od višje najemnine plača več dohodnine kot od nižje. Poleg tega je skladno s 131.a členom ZDoh-2 zavezancem rezidentom omogočeno, da se odločijo, da se njihova davčna osnova od dohodkov iz kapitala in dohodkov iz oddajanja premoženja v najem všteva v letno davčno osnovo. S tem se lahko navedeni dohodki obdavčujejo tudi po davčni lestvici (torej progresivno) in ob upoštevanju davčnih olajšav.

Pri tem še dodajamo, da se praviloma v primeru oddajanja večjega števila stanovanj in posledično pomembnega in rednega dohodka iz tega vira, tako oddajanje šteje za opravljanje dejavnosti in dohodki od njega obdavčujejo po pravilih, kot v skladu z ZDoh-2 veljajo za dohodke iz dejavnosti.

Glede na navedeno menimo, da se skozi veljavno ureditev že zasledujejo davčna načela oziroma sledi ustavno skladni obdavčitvi po ekonomski moči. V povezavi s predlogi pa je treba izpostaviti, da se z vsako uvedbo nove davčne olajšave, ki je parcialne narave, posega v nevtralnost davčnega sistema, kar lahko vodi do neenake davčne obravnave. Prav tako se je potrebno zavedati, da morajo biti pri vsaki različni obravnavi, zlasti v okviru davčnih ukrepov, zaradi posebnih ustavnih varovalk zagotoviti rešitve, ki so sposobne prestati stroga testa legitimnosti in sorazmernosti v okviru ustavne presoje. Predlogi predlagatelja po našem mnenju glede na vsa navedena načelo niso primerni, saj slonijo na kriterijih, ki niso skladni s temeljnimi davčnimi načeli.