26. 7. 2022
Odziv Ministrstva za pravosodje
Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje uvodoma pojasnjujemo, da nemoten potek sodnega postopka predpostavlja sodelovanje vseh strank in udeležencev. Vročanje je sodni mehanizem, s katerim sodišče zagotavlja tek postopka. Naslovljenec se na ta način seznani z opravljenim procesnim dejanjem, sodišče pa dobi zanesljiv dokaz o tem, da je naslovljenec obveščen o poteku postopka.[1]
Ob upoštevanju same narave kazenskega postopka, v katerem kazensko sodišče izreka najhujše še dopustne sankcije je bistveno, da je obdolženec seznanjen s postopkom zoper njega ter da ima možnost učinkovite obrambe pred obtožbami, zato je posledično vročanje v kazenskem postopku urejeno nekoliko bolj strogo, kot pa to velja za nekatere druge postopke.
Poudariti je potrebno, da veljavna ureditev kazenskega postopka pri vročanju upošteva več dejavnikov, in sicer ali gre za pisanje, ki mora biti vročeno osebno ali za drugo pisanje (kar je odvisno tudi od tega, če od vročitve dalje teče rok za pritožbo); ali ima oseba zagovornika ali ne ter da je naslovniku dopustno vročiti pisanje tudi na delovnem mestu.
Pisanja se vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po detektivu in izvršitelju. Vročajo se lahko tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu.
Osebno se vročajo vabila in odločbe, pri katerih od vročitve teče rok za pritožbo. Če ima obdolženec zagovornika, vroči sodišče takšno pisanje zagovorniku in obdolžencu. V tem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Obdolženec, ki nima zagovornika, pa lahko zahteva, da sodišče vroča odločbe osebi, ki jo on določi (ta oseba pa seveda ne more opravljati procesnih dejanj v postopku, temveč lahko zgolj sprejme pošiljko).
Razlika med obema načinoma vročanja (torej pisanj, ki morajo biti vročena osebno in drugih) je v tem, da osebno vročanje ob prvem neuspešnem poskusu predpostavlja še en vmesni poskus neposredne vročitve naslovniku, medtem, ko je pri ostalih pisanjih ob odsotnosti naslovnika možno pošiljko nemudoma vročiti odraslemu družinskemu članu, ki je pisanje dolžan sprejeti oziroma hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa se vroča pisanje na delovnem mestu tistega, kateremu naj bo vročeno, in tega ni tam, se lahko izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna tudi sprejeti, ali komu, ki dela na istem mestu, če v to privoli. Zaključni uspešni korak je torej pri obeh načinih vročanja praviloma enak. Če takšna vročitev ni možna, se pošta vrne sodišču, naslovniku pa se pusti sporočilo o prispeli pošiljki z obvestilom o možnostih za prevzem pisanja. Če vročitev ni možna, ker je naslovnik odsoten, se pisanje vrne sodišču z navedbo, kje se nahaja naslovnik.
Zaključno navajamo, da v kazenskem postopku obstajajo pravila za vročanje, ki so prilagojena tako različnim življenjskim situacijam, kot tudi različno pomembnim sodnim pošiljkam in ne nazadnje tudi dejstvu, ali ima obdolženec zagovornika ali ne. Zaradi enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS[2]) in prepovedjo diskriminacije v sodnih postopkih, pa nikakor ne morejo obstajati različna pravila vročanja sodnih pisanj za politike/funkcionarje in ostale državljane.
Glede na navedeno Ministrstvo za pravosodje meni, da je veljavna ureditev s tega vidika ustrezna, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.