Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Inšpekcijske službe ne delujejo v javno korist

1135 OGLEDOV 13 KOMENTARJEV

Zakon o inšpekcijskem nadzoru je protiustaven. Zakon podrobno opredeli organizacijo inšpekcijskih služb, pravice inšpektorjev o dolžnostih inšpektorja pa zgolj: 17. člen (posebne odgovornosti inšpektorjev)

Inšpektor je posebej odgovoren:

- če pri opravljanju nalog nadzora opusti izvršitev nalog oziroma ne sprejme ustreznih ukrepov, ki jih je skladno z zakonom dolžan izvršiti oziroma sprejeti; v praksi to pomeni: INŠPEKTOR NE IZVEDE INŠPEKCIJSKEGA NADZORA nad njim je odgovoren ali glavni inšpektor na ministrstvu ali župan v primeru občinskega redarstva. Če naredi škodo država ali občina inšpektorji NE ODREAGIRAJO, ker ne bodo inšpicirali proti lastnemu delodajalcu. Ker zakonodaja ne predvideva, da mora vsak inšpektor obvezno opraviti inšpekcijski nadzor, temveč se prijave štejejo zgolj kot predlogi ali pobude ne pa kot VLOGE, ki bi jih morali obvezno obravnavati (kar bi sicer urejal ZUP), smo priča na terenu, da inšpektorji pregleda ne opravijo. ali pa ga opravijo tako, da sploh ne upoštevajo zakona. SANKCIJ PROTI INŠPEKTORJEM NI. Največ kar se lahko zgodi po tem zakonu je, da (isti člen zakona): Kršitev posebnih odgovornosti šteje za hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Torej inšpektor lahko dobi ustno opozorilo od nadrejenega hkrati pa se mu lahko še poviša plača in je nagrajen. Tako deluje sistem v tej državi!

Sporen in protiustaven je tudi 28. člen (ustavitev postopka), ki pravi: V primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, inšpektor ustavi postopek. Postopek se ustavi s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu, v primeru vzorčenja pa se to navede na spremni dopis, ko je zavezancu poslan izvid analize. V obrazložitvi sklepa oziroma v zapisniku inšpektor navede obseg opravljenega nadzora in razloge za ustavitev postopka.

V praksi to pomeni, da inšpektor ne presoja skladno z zakonom, ker posledic takšnega protipravnega in škodljivega ravnanja proti njemu ni, izjavi, da krištev ni ZGOLJ z zapisnikom. Zapisnik pa NIMA PRAVNEGA POUKA. Stranka se nima na kaj pritožiti. Zadeva zaključena.

Primeri so najpogostejši: okoljski inšpektorji, občinski inšpektor in inšpektorat za kulturo in medije- slednji so še posebej in zelo neučinkoviti sploh ne odgovarjajo na pošto!

O stanju inšpiciranja je obveščen Inšpekcijski svet- NE ODREAGIRA. Zakon je potrebno nujno spremeniti ker inšpekcije niso učinkovite in ne delujejo v javno korist. Če velja zakon za posamezne državljane MORA veljati tudi za občinsko upravo in državne uradnike.

29 glasov

5 glasov

Če bo predlog prejel vsaj 24 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR U usluzbenka 2 predloga
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • ZADNJA SPREMEMBA
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


25. 5. 2022

Odziv Ministrstva za javno upravo

Posebne odgovornosti inšpektorjev

Predlagatelj je navedel, da zakonodaja ne določa, da mora inšpektor v vsakem primeru opraviti inšpekcijski nadzor, kakor tudi, da se prijave štejejo zgolj kot predlogi ali pobude, ne pa kot vloge, ki jih mora inšpektor obvezno obravnavati, zaradi česar meni, da inšpektorji svojih nalog ne opravljajo oziroma v praksi ne opravljajo pregledov. Predlagatelja moti, da ni sankcij proti inšpektorjem, ki ne upoštevajo zakona, saj je v 17. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru določeno, da se kršitev posebnih odgovornosti šteje za hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Predlagatelj je še posebej izpostavil, da inšpektorji ne ukrepajo, če predpise krši državni organ ali občina, saj ne želijo voditi postopkov proti svojemu delodajalcu.

Ministrstvo za javno upravo pojasnjuje, da se na podlagi prvega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku[1] upravni postopek lahko začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. 126. člen Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Nadalje prvi odstavek 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ (v konkretnem primeru inšpektor) v ta namen kakršnokoli dejanje.

Inšpekcijski upravni postopek se začne po uradni dolžnosti. Inšpektorji so na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, eno od temeljnih načel, ki jih morajo inšpektorji upoštevati pri svojem delu, pa je načelo varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov (5. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru).

24. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru med drugim določa, da mora inšpektor obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih najkasneje po opravljenem nadzoru in sprejetem zadnjem ukrepu oziroma ustavitvi postopka. Ne glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku pa mora inšpektor obravnavati tudi anonimne prijave. Inšpektorji se pri svojem delu srečujejo tudi z lažnimi (škodoželjnimi) prijavami, kar je še posebno pogosto pri anonimnih prijavah in v slednjem primeru, če ustavijo postopek, prijavitelju ne morejo naložiti plačila stroškov (tretji odstavek 31. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru) ali zoper njega uvesti prekrškovnega postopka zaradi lažne prijave (38. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru). Zato mora inšpektor po prejemu prijave iz podatkov v prijavi (in morda tudi iz dokazov, priloženih prijavi) ugotoviti, ali so podane okoliščine, ko bi bil lahko ogrožen javni interes. Če inšpektor ugotovi, da bi bil lahko ogrožen javni interes, začne in vodi inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti. Položaj stranke v inšpekcijskem postopku ima v skladu z določbo četrtega odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru zavezanec, medtem ko prijavitelju Zakon o inšpekcijskem nadzoru ne daje položaja stranke. Lahko pa prijavitelj pridobi položaj stranskega udeleženca v skladu z določbami 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in s tem pravico udeleževati se postopka, vendar mora izkazati pravni interes (varuje svoje pravne koristi). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes.

Stranka in stranski udeleženec v inšpekcijskem postopku lahko zoper odločbo inšpektorja vložita pravno sredstvo. Iz odločitev pritožbenega organa oziroma pristojnega sodišča je potem mogoče ugotoviti, ali inšpektor svoje delo opravlja v skladu z zakonom in strokovno.

Inšpektorji so javni uslužbenci, zato tudi zanje veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih[2], ki urejajo disciplinsko odgovornost in določbe o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
 

Ustavitev inšpekcijskega postopka:

Predlagatelj je navedel, da je po njegovem mnenju sporna in protiustavna določba 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki določa, da inšpektor ustavi postopek, če je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa. Postopek se ustavi s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu, v primeru vzorčenja pa se to navede na spremni dopis, ko je zavezancu poslan izvid analize. Po mnenju predlagatelja je ta določba sporna in neustavna, ker zapisnik nima pravnega pouka in se stranka ne more pritožiti, s tem pa je zadeva zaključena.

V zvezi z ustavitvijo inšpekcijskega postopka pojasnjujemo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 navedlo, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločba v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, še posebej pa ne zgolj pobudnika takega postopka. Navedeni sklep po zakonski ureditvi Zakona o splošnem upravnem postopku (135. člen) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (28. člen) temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni potrebno. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti.

Ustavitev inšpekcijskega postopka nima nobenih učinkov zunaj konkretnega postopka, saj ne ustvarja učinka pravnomočnosti niti v pozitivnem smislu pravnomočne odločitve o pravicah oziroma obveznostih, niti v negativnem smislu po načelu »ne bis in idem«. Inšpekcijski postopek je tako možno ponovno uvesti, če je za to podan javni interes.
 

Pristojnosti Inšpekcijskega sveta

Predlagatelj navaja, da naj bi bil o stanju v inšpekcijskih službah obveščen Inšpekcijski svet, ki ne reagira. V zvezi s tem pojasnjujemo, da Inšpekcijski svet ni bil ustanovljen zaradi obravnavanja konkretnih primerov, temveč zaradi zagotovitve medsebojne koordinacije dela in za doseganje večje učinkovitosti različnih inšpekcij. Je medresorsko delovno telo, ki ga vodi minister za javno upravo, ali oseba, ki jo minister pooblasti. Inšpekcijski svet opravlja naloge, povezane z doseganjem večje učinkovitosti in usklajenosti delovanja inšpekcij, tako da usklajuje skupno izvajanje nalog inšpekcijskega nadzora različnih inšpekcij, obravnava skupna vprašanja glede delovanja inšpekcij, obravnava vprašanja, povezana z usposabljanjem v inšpekcijah ter obravnava in usklajuje oziroma načrtuje ukrepe za zagotovitev informacijske podpore inšpekcijam. Natančneje pristojnosti Inšpekcijskega sveta določa Poslovnik Inšpekcijskega sveta, ki je objavljen na spletišču državne uprave www.gov.si.

V zvezi z navedenim dodajamo še, da na podlagi prvega odstavka 10. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru inšpektorat vodi in predstavlja glavni inšpektor, ki organizira in koordinira delo inšpektorjev ter je v okviru svojih pooblastil odgovoren za zakonitost, kakovost in učinkovitost dela inšpekcije. Razmerje med organi v sestavi, kamor sodijo tudi inšpektorati, in ministrstvom pa je urejeno v 21. do 25. členu Zakona o državni upravi[3].

 


[1] Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 – ZDeb, v nadaljevanju: Zakon o splošnem upravnem postopku

[2] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 113/05) v drugem odstavku 85. člena določa, da se v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti uporabljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 35/05 – uradno prečiščeno besedilo), razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

[3] Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21 in 189/21

 

Popravki predloga

Verzija predloga z dne, 18. 4. 2022 | 10:12:06

Inšpekcijske službe ne delujejo v javno korist

Zakon o inšpekcijskem nadzoru je protiustaven. Zakon podrobno opredeli organizacijo inšpekcijskih služb, pravice inšpektorjev o dolžnostih inšpektorja pa zgolj: 17. člen (posebne odgovornosti inšpektorjev)

Inšpektor je posebej odgovoren:

- če pri opravljanju nalog nadzora opusti izvršitev nalog oziroma ne sprejme ustreznih ukrepov, ki jih je skladno z zakonom dolžan izvršiti oziroma sprejeti; v praksi to pomeni: INŠPEKTOR NE IZVEDE INŠPEKCIJSKEGA NADZORA nad njim je odgovoren ali glavni inšpektor na ministrstvu ali župan v primeru občinskega redarstva. Če naredi škodo država ali občina inšpektorji NE ODREAGIRAJO, ker ne bodo inšpicirali proti lastnemu delodajalcu. Ker zakonodaja ne predvideva, da mora vsak inšpektor obvezno opraviti inšpekcijski nadzor, temveč se prijave štejejo zgolj kot predlogi ali pobude ne pa kot VLOGE, ki bi jih morali obvezno obravnavati (kar bi sicer urejal ZUP), smo priča na terenu, da inšpektorji pregleda ne opravijo. ali pa ga opravijo tako, da sploh ne upoštevajo zakona. SANKCIJ PROTI INŠPEKTORJEM NI. Največ kar se lahko zgodi po tem zakonu je, da (isti člen zakona): Kršitev posebnih odgovornosti šteje za hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Torej inšpektor lahko dobi ustno opozorilo od nadrejenega hkrati pa se mu lahko še poviša plača in je nagrajen. Tako deluje sistem v tej državi!

Sporen in protiustaven je tudi 28. člen (ustavitev postopka), ki pravi: V primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, inšpektor ustavi postopek. Postopek se ustavi s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu, v primeru vzorčenja pa se to navede na spremni dopis, ko je zavezancu poslan izvid analize. V obrazložitvi sklepa oziroma v zapisniku inšpektor navede obseg opravljenega nadzora in razloge za ustavitev postopka.

V praksi to pomeni, da inšpektor ne presoja skladno z zakonom, ker posledic takšnega protipravnega in škodljivega ravnanja proti njemu ni, izjavi, da krištev ni ZGOLJ z zapisnikom. Zapisnik pa NIMA PRAVNEGA POUKA. Stranka se nima na kaj pritožiti. Zadeva zaključena.

Primeri so najpogostejši: okoljski inšpektorji, občinski inšpektor in inšpektorat za kulturo in medije- slednji so še posebej in zelo neučinkoviti sploh ne odgovarjajo na pošto!

O stanju inšpiciranja je obveščen Inšpekcijski svet- NE ODREAGIRA. Zakon je potrebno nujno spremeniti ali pa ukiniti inšpekcije, ker niso učinkovite (vsaj te zgoraj ne). Če velja zakon za posamezne državljane MORA veljati tudi za občinsko upravo in državne uradnike.

Komentarji