Darovalec organov

Odziv Ministrsva zdravje

Presaditev organov in tkiv je metoda zdravljenja, namenjena ponovni vzpostavitvi nekaterih funkcij človeškega telesa s prenosom dela telesa darovalca v telo prejemnika. Proces presaditve je nerazdružljivo povezan s procesom darovanja organov, kjer darovalec za časa življenja ali po smrti daruje del telesa za namen presaditve. Darovanje in presaditev organov, tkiv in celic temelji na načelih prostovoljnosti, neplačanosti, altruizma, strokovnosti, učinkovitosti, etičnosti in preglednosti.

Sistem dodeljevanja organov in tkiv prejemnikom temelji na pravičnosti in enakosti dostopa vseh prejemnikov do načina zdravljenja s presaditvijo, ki je hkrati v skladu s predpisom o vodenju čakalnih list. Sistem dodeljevanja organov in tkiv mora biti pregleden, avtonomen, neodvisen in odvzeti organi ter tkiva uporabljeni v največjo možno korist.

Darovanje organov za namen zdravljenja s presaditvijo ureja Zakon o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZPPDČT, Uradni list RS, št. 56/15), po katerem temelji darovanje na načelih prostovoljnosti in altruizma. Zakon je usklajen z Direktivo 2010/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta in izvedbeno Direktivo Komisije 2012/25/EU. V 4. členu zakona so opredeljena načela, ki urejajo darovanje:

1. Darovanje temelji na načelih prostovoljnosti, neplačanosti in altruizma, v skladu s katerimi za odvzete dele telesa ni dopustno dati oziroma prejeti nobenega plačila niti druge premoženjske ali nepremoženjske koristi.
2. Ne glede na prejšnji odstavek so dopustni plačilo zdravstvenih storitev in nadomestilo plače darovalcu med začasno zadržanostjo od dela ter povračilo potnih stroškov, v skladu s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

V zvezi s predlogom uvodoma pojasnjujemo, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US in 15/22; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) določa pravico delavca do letnega dopusta v 159. členu, kjer je v prvem odstavku določeno, da delavec pridobi pravico do letnega dopusta s sklenitvijo delovnega razmerja. Nadalje ZDR-1 v drugem odstavku 159. člena določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega, minimalno število letnega dopusta delavca pa je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca. Tretji in četrti odstavek 159. člena ZDR-1 pa določata primere, ko delavcu pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta glede na njegove osebne in socialne okoliščine.

V skladu s tretjim odstavkom 159. člena ZDR-1 pripada pravica do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta starejšemu delavcu, invalidu, delavcu z najmanj 60-odstotno telesno okvaro in delavcu, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Delavec ima pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti, kar ima podlago v četrtem odstavku 159. člena ZDR-1. Pripominjamo, da pravico do dodatnih dni letnega dopusta določa ZDR-1 tudi za delavca, ki še ni dopolnil 18 let starosti, kar ima podlago v 194. členu, ter za nočnega delavca, kar ima podlago v prvi alineji tretjega odstavka 151. člena.

Nadalje pojasnjujemo, da pravico do letnega dopusta na ravni prava EU ureja Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/88/ES), ki v členu 7(1) določa, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. Kot je obrazložilo Sodišče EU v sodni praksi[1], člen 7(1) Direktive 2003/88/ES odraža in tako konkretizira temeljno pravico do plačanega letnega dopusta, določeno v členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Iz obsežne sodne prakse[2] Sodišča EU izhaja, da ima pravica do plačanega letnega dopusta status temeljne socialne pravice in da je pravico do plačanega letnega dopusta treba šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Unije.

Sodišče EU v sodni praksi nadalje izpostavlja, da je namen določb Direktive 2003/88/ES, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 4, izboljšanje varnosti, higiene in zdravja delavcev pri delu. Glede na te cilje ni sporno, da ima pravica do letnega dopusta, določena v členu 7, Direktive 2003/88/ES dvojni namen, in sicer omogočiti delavcu, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo. Poleg tega namen pravice do plačanega letnega dopusta, določene v členu 7(1) Direktive 2003/88/ES, v katerem se ta dopust razlikuje od drugih vrst dopusta, ki imajo drugačen namen, temelji na predpostavki, da je delavec v referenčnem obdobju dejansko delal. Cilj te direktive, ki je delavcu omogočiti, da ima na voljo čas za počitek, sprostitev in razvedrilo, da bi se ohranila njegova varnost in zdravje, namreč predpostavlja, da je ta delavec prej opravljal dejavnost, ki upravičuje, da se mu odobri koriščenje časa počitka.

Glede na izpostavljeno lahko ugotovimo, da ureditev pravice do letnega dopusta v ZDR-1 sledi namenu in ciljem pravice do plačanega letnega dopusta, kot je urejena s členom 7(1) Direktive 2003/88/ES. Ob tem še dodajamo, da ZDR-1 glede izrabe letnega dopusta določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Kot smo že izpostavili, se zakonsko določene okoliščine, na podlagi katerih ima delavec v skladu z ZDR-1 pravico do dodatnih dni letnega dopusta, nanašajo na osebne in socialne (družinske) okoliščine delavca, na podlagi katerih se domneva potreba po dodatnih dneh letnega dopusta za uresničitev namena in ciljev pravice do letnega dopusta.

Na tem mestu še enkrat poudarjamo, da se pravica do letnega dopusta po namenu razlikuje od drugih opravičenih odsotnosti delavca z dela. V zvezi s pravico delavca do odsotnosti z dela naj pojasnimo, da prvenstveno zakonske primere, v katerih je delavec upravičen do nadomestila plače, ureja ZDR-1 v 137. členu. Pravica do nadomestila plače v primeru odsotnosti z dela pa je urejena tudi s specialnimi zakoni, lahko pa tudi s kolektivnimi pogodbami.

V zvezi z nadomestilom plače izpostavljamo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 206/2018 z dne 8. 10. 2019, v obrazložitvi katere je sodišče navedlo, da je plačilo za delo ena od temeljnih delodajalčevih obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je treba upoštevati, da je plačilo za delo v osnovi protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca. Kljub načelni vzajemni dolžnosti izpolnitve ima delavec v določenih primerih pravico do plačila, čeprav dela ne opravlja, in sicer pravico do nadomestila plače. Ta pravila, ki predstavljajo odstop od načela vzajemnosti, so izraz upoštevanja socialne funkcije plače in predstavljajo odmik pogodbe o zaposlitvi od civilnopravne ureditve vzajemnih pogodb.

Sodišče EU je v zvezi s pravico do letnega dopusta že pojasnilo, da je pravica do letnega dopusta le eden od dveh delov pravice do plačanega letnega dopusta kot temeljne pravice socialnega prava Unije. Ta temeljna pravica tako vključuje tudi pravico do plačila. V združenih zadevah Stadt Wuppertal in Volker Willmeroth (C-529/16 in C-570/16 z dne 6. 11. 2018) je Sodišče EU v točkah 48 do 50 obrazložitve navedlo, da je pravica do plačanega letnega dopusta, obravnavana z njenega finančnega vidika, povsem premoženjska pravica in mora torej postati del premoženja delavca.

Nadalje pojasnjujemo, da prvi odstavek 137. člena ZDR-1 določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Nadalje ZDR-1 v drugem odstavku 137. člena določa, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

Pojasnjujemo, da ZDR-1 v okviru 9. poglavja ureja druge odsotnosti delavca z dela, in sicer ureja plačano odsotnost zaradi osebnih okoliščin (165. člen ZDR-1), odsotnost z dela zaradi praznovanja (166. člen ZDR-1), odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov (167. člen ZDR-1) ter odsotnost z dela zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih (168. člen ZDR-1).

Ob tem pripominjamo, da je pravica delavca do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi urejena v drugem odstavku 167. člena ZDR-1, in sicer ZDR-1 določa, da ima delavec pravico do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi na dan, ko prostovoljno daruje kri. Hkrati pa še določa, da v tem primeru delodajalec izplača nadomestilo plače delavcu v breme zdravstvenega zavarovanja. Poudarjamo, da v tem primeru ne gre za pravico do dodatnega dneva letnega dopusta, ampak gre za drugo zakonsko določeno podlago odsotnosti z dela (tj. odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov).

Na tem mestu naj poudarimo, da ZDR-1 določa zgolj zakonski minimum pravic delavca iz delovnega razmerja. Z avtonomnimi pravnimi viri (torej s kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti delodajalca) in pogodbami o zaposlitvah pa je mogoče izvirno določati tudi tiste pravice, ki jih zakon ne določa, ali pa določati višjo raven pravic, kot je določena z zakonom in avtonomnimi pravnimi viri. V zvezi s tem naj izpostavimo določbo drugega odstavka 9. člena ZDR-1, ki določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. ZDR-1 v prvem odstavku 160. člena izrecno določa, da se daljše trajanje letnega dopusta, kot je določeno v 159. členu ZDR-1, lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Ob tem dodajamo, da je delovno pravo nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t. i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilnopravno ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank.[3] Pripominjamo, da je načelo avtonomije in prostega urejanja pogodbenih razmerij eno temeljnih načel obligacijskega prava, kar pomeni, da imajo pogodbene stranke pravico, da svobodno urejajo svoja razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, kar ima podlago v 3. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631; v nadaljnjem besedilu: OZ). Izpostaviti velja še določbo prvega odstavka 13. člena ZDR-1, ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno.

V zvezi z izpostavljenim predlogom še pojasnjujemo, da pisno privolitev v darovanje delov telesa po smrti oz. opredelitev v zvezi z darovanjem delov telesa po smrti ureja Zakon o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (Uradni list RS, št. 56/15 in 186/21 – KZ-1I; v nadaljnjem besedilu: ZPPDČT). Pripominjamo, da ZPPDČT v okviru načel, ki urejajo darovanje, v prvem odstavku 4. člena določa, da darovanje temelji na načelih prostovoljnosti, neplačanosti in altruizma, v skladu s katerimi za odvzete dele telesa ni dopustno dati oziroma prejeti nobenega plačila niti druge premoženjske ali nepremoženjske koristi. V drugem odstavku 4. člena ZPPDČT je določena izjema, in sicer so ne glede na prvi odstavek tega člena dopustni plačilo zdravstvenih storitev in nadomestila plače darovalcu med začasno zadržanostjo od dela ter povračilo stroškov, v skladu s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Drugih izjem od prepovedi prejema plačila oz. druge premoženjske ali nepremoženje koristi ZPPDČT v okviru ureditve v 4. členu ne določa. Glede na to, da sodi ZPPDČT v vsebinsko pristojnost Ministrstva za zdravje, lahko podrobnejša in obširnejša pojasnila v zvezi z vsebino tega predpisa poda pristojno ministrstvo.

Glede na pojasnjeno v zvezi s predlogom menimo, da je upoštevaje namen in cilje pravice do letnega dopusta, kot je določena v členu 7(1) Direktive 2003/88/ES in v ZDR-1, predlagana rešitev v smislu določitve pravice do dodatnega dneva letnega dopusta za delavce, ki bi se opredelili kot posmrtni darovalci organov, neprimerna. Dodati velja, da je bil ZDR-1 del celovite reforme trga dela v letu 2013 in je bil sprejet kot rezultat kompromisov med socialnimi partnerji, zato bi vprašanje bodoče spremembe zakonske ureditve zahtevalo preučitev in uskladitev tudi s socialnimi partnerji, še posebej to velja v primerih, ko izplačilo nadomestila plače za odsotnost delavca z dela dodatno finančno obremeni delodajalca. Kot je bilo tudi že pojasnjeno, ZDR-1 določa zgolj zakonski minimum pravic delavca iz delovnega razmerja, zato se v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 lahko sicer pravice iz delovnega razmerja tudi izvirno določijo ali pa se že obstoječe zakonske pravice v večjem obsegu določijo s kolektivnimi pogodbami oz. pogodbami o zaposlitvi. Glede konkretnega predloga pa velja, upoštevaje ureditev v ZPPDČT, izraziti dvom v skladnost takšne rešitve z veljavnim pravnim redom in posledično v dopustnost oz. veljavnost takšne določbe.

[1] gl. npr. zadevo WD proti job-medium GmbH, C-233/20 z dne 25. novembra 2021

[2] gl. npr. zadevo Max Planck Gessellschaft, C-684/16 z dne 6. novembra 2018, zadevo WD proti job-medium GmbH, C-233/20 z dne 25. novembra 2021, združeni zadevi QH proti Varhoven kasatsionen sad na Republika Bulgaria in CV proti Iccrea Banca SpA, C-762/18 in C-37/19 z dne 25. junija 2020, združeni zadevi C-259/16 in C-260/16 z dne 31. maja 2018, zadevo King, C-214/16 z dne 29. novembra 2017

[3] Odločba Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005