Vsak dan poslušam, kako so sodišča in sodniki samostojni, ampak kazni zaradi njihovih kršitev pa plačujemo davkoplačevalci! Če so samostojni, naj sami plačujejo kazni, predlagam da iz mase za njihove plače.
Če bo predlog prejel vsaj 26 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
V zvezi z navedenim predlogom ugotavljamo, da predlagatelj ni podrobneje opredelil kršitev, ki naj bi jih storili sodniki, in tudi ni opredelil sankcij, ki naj bi jih po njegovem mnenju plačevali davkoplačevalci, zato v nadaljevanju pojasnjujemo splošno glede ureditve odgovornosti sodnikov za svoje delo.
Odgovornost sodnikov normativno urejajo Ustava Republike Slovenije[1], Zakon o sodniški službi[2] in Zakon o sodiščih[3], in to skozi institute, kot so ocena sodniške službe, ugotavljanje disciplinske odgovornosti, službeni nadzor sodnikovega dela in institutov, ki se nanašajo na delo sodišča, kot so pregled poslovanja sodišča in izvajanje nadzora nad sodno upravo. Uporaba posameznih institutov je v pristojnosti predsednikov sodišč, sodnikov samih in sodnega sveta, določene vzvode pa ima v omejeni obliki tudi minister za pravosodje oziroma Služba za nadzor organizacije poslovanja sodišč, ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje.
Na ustavni ravni odgovornost sodnikov določa 132. člen Ustave, ki ureja prenehanje in odvzem sodniške funkcije. Odgovornost sodnikov se lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki je urejen v 134. členu Ustave. S tem členom je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed prvin neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov, kot to izhaja iz 125. člena Ustave. Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika niti sodnika porotnika ni možno klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno prvem odstavku omenjenega člena, in predstavlja t. i. materialno imuniteto. V drugem odstavku je vsebovana druga prepoved, da namreč sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja državnega organa. Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t. i. procesno imuniteto. S takšno ustavno določbo je zagotovljeno, da bi zakonodajna in izvršna oblast brez omejitev nadzirali sodstvo oziroma jo ovirali s kazenskimi postopki zoper sodnike, ko za to ne bi imeli pravne podlage.
Iz 26. člena Ustave izhaja, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tako je tudi sodnikovo protipravno ravnanje ob predhodno izpolnjenih predpostavkah po splošnih pravilih odškodninskega pravna podlaga za odškodninsko odgovornost države.
Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti države za sodnikovo ravnanje je najpomembnejša protipravnost kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče je na svoji občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje glede protipravnega ravnanja sodnika, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost. Pri presoji protipravnosti je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, za katero je značilna prosta dokazna presoja (8. člen Zakona o pravdnem postopku[4]) in neodvisnost sodnika pri sojenju, pri čemer je sodnik vezan le na Ustavo in zakone. Ker je mogoče pravno vprašanje različno interpretirati, za protipravno ni mogoče šteti vsake odločitve sodnika, ki je po presoji drugega sodnika nepravilna, zato pojma protipravno ravnanje sodnika ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Sodnik torej ne more biti odškodninsko odgovoren za razlago prava znotraj meja danih pooblastil. O sodnikovem protipravnem ravnanju je možno govoriti le, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če neko dejanje sodnika v postopku nima podlage v zakonu ali pa je sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar predstavlja njegovo zlorabo.
Kazenski zakonik[5] v 288. členu določa tudi kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z enakim namenom opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.
Odgovornost sodnika za svoje delo se pokaže tudi v sklopu izdelave ocene sodniške službe. S periodičnim ocenjevanjem sodnikov prek instituta ocene sodniške službe pride do izraza kakovost sodnikovega dela. Na podlagi ocene se lahko sprejmejo določeni ukrepi, s katerimi se ugotavlja odgovornost, in sicer da sodnik ne ustreza sodniški službi, kar pomeni prenehanje sodniške funkcije, ali pa ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Možno je tudi znižanje plače, in sicer se sodniku izreče znižanje plače do višine 20 % za čas do enega leta, če iz dveh zaporednih ocen izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Sodniki so tudi disciplinsko odgovorni, če z naklepom ali iz malomarnosti kršijo sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljajo sodniško službo, zato se jim na podlagi disciplinske odgovornosti lahko izreče disciplinska sankcija.
Ustavno opredeljena odgovornost sodnikov, institut izdelave ocene sodniške službe in disciplinska odgovornost sodnikov v veljavni zakonodaji predstavljajo relativno zadostno mero možnosti uveljavljanja sodniške odgovornosti za svoje delo, zato menimo, da je vzpostavljen učinkovit, širok in sorazmeren sistem uveljavljanja sodniške odgovornosti, ki je ustrezno integriran znotraj okvirjev načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva.
Zahvaljujemo se za predlog. Glede na vse zgoraj navedeno zaključujemo, da je pobuda, kot jo naslavlja predlagatelj, v posameznih predpisih že ustrezno normirana.
[1] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a (v nadaljnjem besedilu: Ustava).
[2] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15, 23/17 – ZSSve in 36/19 – ZDT-1C.
[3] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1, 104/20 in 203/20 – ZIUPOPDVE.
[4] Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – ZDeb.
[5] Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21.