Plačilo ekološkega davka na tiskano reklamno gradivo

Odziv Ministrstva za finance

Za davčno obravnavanje tiskanega reklamnega gradiva in s tem za vzpostavitev ustreznega nadzora nad gibanjem le-tega, morajo obstajati tehtni razlogi, da ne bi s tem ukrepom potencialnim davčnim zavezancem le naložili dodatno administrativno breme. Uvedba davka bi morala biti ustrezno argumentirana, pa tudi ekonomsko smiselna in zato predmet preučitve in natančnih analiz tudi z vidika finančnih učinkov. Premislek o vašem predlogu je pokazal, da ne bi bilo mogoče doseči znatnih finančnih učinkov, pa tudi administrativne obremenitve zavezancev in davčnega organa bi se znatno povečale. Predlaganemu omejevanju reklamiranja je mogoče pričakovati nasprotovanje s strani naročnikov, saj bi tako bila okrnjena njihova pravica do komunikacije z javnostmi in osnovni namen, to je pospeševanje prometa izdelkov, storitev idr., ter morebitno pridobivanje poslovnih partnerjev.

Če povzamemo, ideja za uvedbo ekološkega davka je sicer dopadljiva, vendar finančno ne nujno učinkovita, z vidika stroškov (za zavezanca in za nadzorni organ) in administrativnih ovir pa zelo obremenjujoča, kar finančni učinek še zmanjša.

Se je pa pred neželeno reklamno tiskovino mogoče zaščititi z namestitvijo nalepke, ki vsem fizičnim ali pravnim osebam prepoveduje dostavljanje nenaslovljenih oglaševalskih, marketinških in drugih reklamnih sporočil v predalčnik. Prepoved ureja 45. člen Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09, 77/10, 40/14 – ZIN-B in 81/15  - neuradno prečiščeno besedilo ZPSto-2). Nalepko izdaja Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije, kupiti pa jo je mogoče na vseh slovenskih poštah. Če se v predalčniku kljub nalepki še vedno pojavijo nenaslovljena sporočila, se lahko to prijavi na Tržni inšpektorat Republike Slovenije. Menimo, da je to učinkovit ter enostaven sistem, ki vsakemu imetniku poštnega predalčnika prepušča izbiro, ali želi reklame ali ne.