odškodnina države vsem tistmi ki so prisiljeni v cepljenje in in utrpijo zaradi cepljenja trajne zdravstvene posledice
nesposobnost dela, smrt, nastanek posledičnih bolezni.
Če bo predlog prejel vsaj 26 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
V skladu s 53.a členom Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE, 15/21 – ZDUOP in 82/21) ima oseba, ki ji je z obveznim cepljenjem nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, pravico do odškodnine.
53.a do 53.f člen Zakona o nalezljivih boleznih opredeljuje odškodninsko odgovornost za škodo, ki bi osebi nastala zaradi obveznega cepljenja in bi se kazala v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij.
Odškodninska odgovornost, ki je bila v Zakon o nalezljivih boleznih vključena leta 2006, je torej urejena za obvezna cepljenja, kamor pa ne spada cepljenje proti COVID-19.
Odgovornost za škodo, ki nastane zaradi neustrezne kakovosti zdravila, ki je predmet zagotavljanja iz proračunskih sredstev (v izrednih razmerah) oziroma poslovne donacije, nosi imetnik dovoljenja za promet z zdravilom, kadar je škoda posledica njegovega ravnanja. Kadar škoda nastane v distribuciji zdravila, nosi odgovornost za škodo distributer zdravila.
Zakon o zdravilih tako ne ureja morebitne odškodninske odgovornosti imetnika dovoljenja za promet z zdravilom ali proizvajalca zdravila za škodo, ki bi nastala zaradi zdravila, ki je v skladno z dovoljenjem za promet in pri katerem ni bila ugotovljena neustrezna kakovost zdravila.
Pri tem je treba opozoriti, da Zakon o zdravilih ne posega na področje odškodninske odgovornosti zdravnikov zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, ki jo ureja Zakon o pacientovih pravicah, ter splošne odškodninske odgovornosti imetnika dovoljenja za promet oziroma proizvajalca po pravilih splošne odškodninske odgovornosti.