Po vzoru Avstrije predlagam, da se cerkev loči od države. In naj cerkev kot največja lastnica nepremičnin v Sloveniji začne končno plačevati davke, kot je to urejeno v zahodnih državah, ki imajo nekajkrat višji standard in višji BDP.
Če bo predlog prejel vsaj 26 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Ločitev države in verskih skupnosti je zapisna v Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a, v nadaljevanje: Ustava). Njen 7. člen se glasi: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno«.
Vsebino tega člena Ustave je večkrat podrobneje opredelilo Ustavno sodišče RS. V sklopu ustavnosodne presoje Zakona o verski svobodi (št. U-I-92/7, odst. 102) je zapisalo, da je »cilj tega načela […] zagotoviti resnično svobodo vesti (in v širšem smislu pluralnost kot bistveno sestavino demokratične družbe) ter enakost posameznikov in verskih skupnosti. Povedano drugače: ni namen načela o ločenosti varovati državo sámo po sebi pred verskimi in drugimi opredelitvami ter njihovimi združenji (države same po sebi, če je seveda demokratična, ni pred čim varovati), ampak z njeno nevtralno držo zagotavljati polno svobodo vesti in enakopravnost vseh ljudi, verujočih in neverujočih«.
Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave ima v širšem smislu tri prvine: (1) versko oziroma nazorsko nevtralnost države, (2) avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in (3) enakopraven odnos države do verskih skupnosti (prav tam: odst. 99).
Pri določanju obsega načela ločitve je zelo pomembno, da vse tisto, kar sodi v okvir izvrševanja pravice do svobode vere iz 41. člena Ustave, ne more biti v neskladju z načelom o ločenosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave (prav tam: odst. 104).
Eno izmed pomembnih načel, ki jih je v razumevanju ločitve države in verskih skupnosti uveljavilo Ustavno sodišče, je načelo neistovetenja. V skladu s tem ni dopustilo zaposlovanja verskih uslužbencev (duhovnikov, redovnikov, pastorjev, imamov, itn.) v zaporih in javnih bolnišnicah. Država bi z njihovim zaposlovanjem vzbujala vtis, da versko duhovno oskrbo neposredno opravlja sama. Tak ukrep bi pomenil »njeno simbolno istovetenje z vero oziroma verskimi skupnostmi in s tem negacijo nevtralnosti«; po drugi strani bi zaposleni verski uslužbenec z zaposlitvijo v zaporu ali javni bolnišnici izgubil del svoje avtonomije in avtonomije svoje verske skupnosti, ker bi moral biti lojalen tudi svojemu delodajalcu (prav tam, odst. 147).
Zaposlovanje verskih uslužbencev v Slovenski vojski, po drugi strani, ni problematično, ker mora država, če je to nujno za izvrševanje verske svobode, okrnjeno svobodo posameznikov »nevtralizirati« tudi z aktivnim ravnanjem, ki naj ublaži takšno pomanjkanje – pri čemer te pogoje gotovo izpolnjujejo pripadniki Slovenske vojske na mirovnih operacijah in misijah v tujini. (prav tam: odst. 147, 158-177).
Načelo o ločenosti tudi ne preprečuje državi, da vzpostavi s tistimi verskimi skupnostmi, ki opravljajo tudi splošnokoristne dejavnosti, pozitivna razmerja, oblike sodelovanja in skupna prizadevanja, kakršna ima v tem pogledu z drugimi civilnodružbenimi organizacijami (prav tam: odst. 103).
V skladu z navedenim, predlog državljana, naj se cerkev loči od države, ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
V zvezi s konkretnim predlogom za, smiselno povzeto po predlogu, ločitev cerkve od države ter da naj začne cerkev kot največja lastnica nepremičnin v Sloveniji plačevati davke, kot je to urejeno v državah z nekajkrat višjim standardom in višjim BDP-jem, uvodoma splošno in z vidika davčne politike navajamo, da davčna zakonodaja sistemsko ureja področje obdavčitve, v skladu s pravnim okvirjem, ki velja v Republiki Sloveniji, in v skladu s cilji in nameni davčne politike, ter posledično določa davčno obravnavo transakcij, dohodkov in premoženja subjektov, pravnih in fizičnih oseb, vključno cerkva in drugih verskih skupnosti. Davčna zakonodaja mora določiti davčno obravnavo predmetnih oseb oziroma transakcij, ki jih le-te opravijo. Pomembnejša določila posameznih davčnih predpisov, primeroma predpisov za obdavčitev premoženja, zasledujejo načela in cilje posameznega davka. Določila bistvenih predpisov, relevantna za obdavčitev cerkve, so pregledno navedena v nadaljevanju.
Sistem obdavčevanja dobav blaga in storitev z davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) je v Republiki Sloveniji urejen z Zakonom o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; ZDDV-1), ki je usklajen z zakonodajo Evropske Unije. Verske skupnosti, vključno cerkev, v skladu s 5. členom ZDDV-1 štejejo za davčne zavezance v zvezi opravljanjem ekonomske dejavnosti ter so od dobav blaga in storitev, ki jih opravijo v okviru te dejavnosti za plačilo, dolžne obračunavati in plačevati predpisani davek na dodano vrednost. So pa te osebe, tako kot ostali davčni zavezanci, v skladu s 44. členom ZDDV-1 oproščene plačila DDV od dobav objektov in zemljišč, na katerih so ti objekti postavljeni (razen če je dobava opravljena, preden so objekti prvič vseljeni oz. uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve), in dobav zemljišč (razen stavbnih zemljišč). Plačila DDV so te osebe nadalje, v skladu z 42. členom ZDDV-1, oproščene v zvezi z opravljanjem storitev versko duhovne oskrbe in od socialno varstvenih storitev, ki jih opravljajo, pri čemer pa jim v sistemu DDV, kot oproščenim davčnim zavezancem, v zvezi z njihovimi nabavami blaga in storitev ni priznana pravica do odbitka DDV. Predmet DDV po ZDDV-1 tudi niso zneski, ki jih davčni zavezanci izplačajo osebam, ustanovljenim za opravljanje verske dejavnosti (kar enako velja tudi za osebe, ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne ali sindikalne dejavnosti) in pri tem ne gre za plačilo za opravljeno dobavo.
Sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb je določen z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; ZDDPO-2). Verske skupnosti, vključno cerkev, se po 9. členu ZDDPO-2 uvrščajo med t.i. zavezance, ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti (kot so npr. društva, ustanove, zavodi). Ti zavezanci plačajo davek le od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti, za dohodke iz opravljanja nepridobitne dejavnosti pa zanje velja oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb. Kaj se šteje za pridobitno ali nepridobitno dejavnost oziroma za dohodke iz opravljanja pridobitne ali nepridobitne dejavnosti pri zavezancih iz 9. člena ZDDPO-2, ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti, je natančneje določeno s podzakonskim aktom in sicer Pravilnikom o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (Uradni list RS, št. 109/07, 68/09 in 137/21). Pri tem pa že sam 9. člen ZDDPO-2 opredeljuje da se pridobitna dejavnost opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička, da z opravljanjem pridobitne dejavnosti zavezanci iz tega člena konkurirajo na trgu z drugimi osebami po tem zakonu, ter vrsto pravne osebe zavezanca iz tega člena. Pri tem so za konkretno davčno obravnavo pomembna vsa dejstva in okoliščine posameznega konkretnega primera, denimo vnaprej določena cena, zavezujoči ceniki, prostovoljnost, oblika nudenja storitev, okoliščine storitve itd.
Davčna obravnava dediščin in daril: V skladu z Zakonom o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06 in 36/16 – odl. US; ZDDD) so cerkve in druge verske skupnosti, v nasprotju z nekaterimi drugimi pravnimi osebami zasebnega prava, sicer oproščene davka na dediščine in darila, vendar so, ne glede na to dejstvo, v skladu z 9. členom ZDDD, v primerljivem položaju z drugimi pravnimi osebami zasebnega prava, v kolikor prejeto dediščino ali darilo namenijo opravljanju svoje nepridobitne dejavnosti (verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialno-varstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti ali za opravljanje dejavnosti zaščite in reševanja). Zakon prav tako določa oprostitev, če gre za darilo ali dediščino, ki ima status kulturnega spomenika, pod pogojem, da podarjenega ali podedovanega kulturnega spomenika ne odtuji pred potekom 10 let in pod pogojem, da je kulturni spomenik dostopen za javnost ali da je namenjen izvajanju kulturnih dejavnosti, o čemer sklene dedič ali obdarjenec z ministrstvom, pristojnim za kulturo, sporazum z neomejenim trajanjem. V kolikor pa cerkev ali verska skupnost prejme dediščino in darilo za namene opravljanja ekonomske dejavnosti, jo prejme kot ekonomski subjekt, ki opravlja pridobitno dejavnost. V takem primeru se vrednost prejetega premoženja šteje kot prihodek subjekta, ki se vključi v ugotavljanje njegovega dobička iz pridobitne dejavnosti.
Davčna obravnava nepremičnin: Po Zakonu o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 117/06 in 25/16 – odl. US; ZDPN-2) so verske skupnosti, vključno cerkev, enako kot vsi drugi prodajalci nepremičnin, v zvezi s prenosom lastninske pravice na nepremičninah dolžne plačevati predpisani davek na promet nepremičnin. Cerkve in verske skupnosti so, enako kot vsi drugi davčni zavezanci, tega davka oproščene le pod pogoji iz 10. člena ZDPN-2, med drugim tudi v zvezi s prenosom nepremičnin, ki imajo status kulturnega spomenika, pod pogojem, da je kulturni spomenik dostopen za javnost ali da je namenjen izvajanju kulturne dejavnosti, o čemer lastnik sklene z ministrstvom za kulturo sporazum z neomejenim trajanjem.
V Sloveniji je posedovanje nepremičnin pravnih oseb obdavčeno z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju: NUSZ). Obveznost urejajo predpisi, ki sicer ne veljajo več, se pa na podlagi odločbe ustavnega sodišča, s katero je to razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine (Odločba U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014), še vedno uporabljajo. Po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 – popr., 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 – odl. US, 44/97 – ZSZ, 101/13 – ZDavNepr in 22/14 – odl. US; ZSZ-84) in Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13, 22/14 – odl. US, 19/15, 61/17 – GZ in 66/17 – odl. US; ZGO-1) se dajatev plačuje za nezazidana in zazidana stavbna zemljišča, kot jih določa 218. člen ZGO-1. Kot zazidana stavbna zemljišča se štejejo zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Kot nezazidana zemljišča pa se štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Iz odločbe ustavnega sodišča U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 izhaja, da so navedene določbe ZGO-1 po vsebini razveljavile določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84, ki je določala, da se NUSZ ne plačuje med drugim tudi za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. Verske skupnosti so torej, na podlagi navedenega, zavezane plačevanju NUSZ za vse nepremičnine, ki se štejejo za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča po 218. členu ZGO-1 in jih imajo v uporabi.
Ministrstvo za finance glede na navedeno meni, da je veljavna davčna obravnava cerkva in drugih verskih skupnosti ustrezna, saj te subjekte obravnava primerljivo drugim subjektom v bistveno enakih položajih, zato je ni potrebno spreminjati. Pojasnjujemo pa tudi, da Ministrstvo za finance pri pripravi sprememb ali dopolnitev zakonodaje s svojega delovnega področja, upoštevaje vsakokratni pravni okvir, cilje in namene davčne politike ter javnofinančno stanje, prouči tudi predloge zavezancev oziroma zainteresirane javnosti.