Nova obrambna strategija
Po porazu Zahoda in Nata v Afganistanu, v katerem je sodelovala tudi Slovenija, je po mojem mnenju čas za razmisek o dosedanji obrambni strategiji Slovenije, ki se naslanja praktično brezrezervno na Nato in Ameriko. Toda afganistanski umik Amerike/Nata iz Afganistana, ko je Zahod pustil na cedilu protitalibanske sile v Afganistanu, jasno kaže, da se ni moč v celoti zanesti na nikogar. Velike sile bi v primeru potrebe branile Slovenijo, če bi bilo to v njihovem geopolitičnem interesu, sicer je veliko vprašanje, če bi se bojevale za naše interese oziroma naše meje.
Kot posledica afganistanskega poraza se je ponovno oživila ideja evropske vojske, ki je po mojem mnenju napačna. Imamo izkušnjo z JNA, ki je deklarativno zagotavljala "bratstvo in edinstvo" jugoslovanskih narodov, dejansko pa je bila okupacijska sila iznad jugoslovanskih narodov. Ne nazadnje imamo izkušnje z evropskimi institucijami, ki naj bi bile nekakšno mesto dogovarjanja skupne politike evropskih narodov, dejansko pa postajajo avtonomne institucije, ki vodijo samostojno politiko in se postavljajo v nadrejeno vlogo v odnosu do evropskih narodov oziroma njihovih nacionalnih držav. To zlasti velja za Evropsko komisijo.
Nato, ki je mednacionalna struktura, nas ni sposoben oziroma pripravljen braniti niti pred migrantsko kolonizacijo prek ilegalnih vdorov v Evropo iz Afrike in Azije, ki predstavljajo največjo grožnjo za obstoj evropskih narodov in evropske civilizacije v vsej njeni zgodovini. Postopno vdiranje ilegalcev v Evropo bo namreč na dolgi rok proizvedlo isti rezultat kot poraz v vojni: popolno demografsko, kulturno, ideološko, politično in civilizacijsko preobrazbo Evropo, nekakšno afrikanizacijo in orientalizacijo Evrope, v kateri ne bo več evropskih narodov in celo ne Evripidov kot avtohtonih prebivalcev Evrope. Globalistični Bruselj se s tem problemom ne ukvarja oziroma obratno: podpira in spodbuja afrikanizacijo in orientalizacijo Evrope, ker si obeta oblikovanje nove unije, centralistične super države, Združenih držav Evrope, kjer ne bo več evropskih narodov, njihove nacionalne države pa bodo le še geografske enote brez sleherne suverenosti. Evropska vojska bi nedvomno v političnem smislu igrala vlogo izvajalca globalistične vizije Evrope, ki nasprotuje suverenosti evropskih nacionalnih držav.
Poskusi vsiljevanja centralističnih odločitev s strani bruseljske birokracije so pripeljali do brexita in so zrahljali evropske povezave. Nastal je precejšen razkorak med starimi zahodnimi članicami EU, ki vsaj na nivoju politike podpirajo centralistične težnje Bruslja, in novimi, vzhodnimi članicami, ki ne podpirajo teh teženj in želijo ohraniti nacionalno suverenost. V nekem skrajnem scenariju ni izključen niti razpad EU. Slovenija bi morala biti pripravljena tudi na to možnost, tudi v smislu obrambne politike.
Glede na navedeno, predlagam, da Slovenija ponovno uvede obrambni sistem, kakršen je bil sistem Teritorialne obrambe, ki nas je obranila pred JNA. Podoben obrambni sistem, ki temelji na močnem rezervnem sestavu, imata tudi Švica in Izreael, ki veljata za neosvojljivi trdnjavi. Ne nazadnje za zgled, kako se brani državo, lahko služijo tudi Talibani, če pustimo ob strani njihovo politično ideologijo in se osredotočimo zgolj na obrambno strategijo. Dokazali so, da je država s taktiko nekakšnega vseljudskega odpora neosvojljiva tudi proti tehnološko in vojaško veliko močnejemu nasprotniku. Talibani so 20 let vztrajali in obranili svojo državo pred tujo okupacijo.
Sedanja maloštevilčna profesionalna vojska po mojem mnenju ni dovolj v primeru resne vojne. Potrebovali bi močan rezervni sestav. Ta cilj bi lahko dosegli s postopno oživitvijo naborniškega sistema z vsaj krajšim vojaškim usposabljanjem, ki bi lahko bilo obvezno za moške in prostovoljno za ženske. Na ta način bi imeli vojsko, ki bi imela rezerviste po vsem teritoriju Slovenije, ki bi v primeru potrebe lahko nemudoma prišli na zborno mesto že v uniformah in lahko tudi z lahkim pehotnim orožjem, ki bi ga rezervisti imeli doma kot nekdanja TO oziroma švicarska in izraelska armada.
Mislim, da bi se veljalo izogniti nazivu naborniškega sistema oziroma rezervnega sestava vojske, kot je bil naziv pred časom Nacionalna garda, ki je tuja naši tradiciji in je bila ideja zato deležna precejšnejega nerazumevanja in odpora v javnosti. Graditi moramo na tradiciji, ki jo imamo, to pa je tradicija TO.