19. 10. 2021
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
V Sloveniji je že skoraj 20 let vzpostavljen sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže v zbiralnicah (t.i. ekološki otoki), ki je bil pred časom nadgrajen s sistemom ločenega zbiranja od vrat do vrat. Z Uredbo o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov je vzpostavljen minimalni standard za ločeno zbiranje odpadne embalaže na občinskem nivoju. Izvajalec javne službe po sistemu od vrat do vrat v ločenem zabojniku ali vreči zbira odpadno mešano embalažo, t.j. odpadno embalažo iz plastike, kovin in sestavljenih materialov (kamor sodijo tudi odpadne plastenke in pločevinke) od vseh izvirnih povzročiteljev odpadkov iz gospodinjstev, razen od tistih iz naselij z manj kot 300 prebivalci. V vsaki občini mora biti ustrezno število zbiralnic, ki so opremljene tudi z zabojnikom za odpadno stekleno embalažo ter z zabojnikom za odpadno papirno/kartonsko embalažo in odpadni papir/karton. Posamezna zbiralnica mora biti urejena za največ 500 prebivalcev. V mestih in soseskah z večstanovanjskimi objekti mora biti zbiralnica urejena za vsakih 400 prebivalcev; če je zbiralnica opremljena tudi z zabojnikom za prepuščanje odpadne embalaže iz plastike, kovin in sestavljenih materialov, pa za vsakih 300 prebivalcev.
Po podatkih SURS (Vir: www.stat.si/statweb) je bilo na dan 1. 1. 2020 v Sloveniji 6.035 naselij. 4.995 naselij je imelo manj kot 300 prebivalcev (med njimi je bilo 22 naselij brez prebivalcev). V naseljih z manj kot 300 prebivalci je skupaj prebivalo 24.4 % prebivalcev Slovenije. To pomeni, da je za dobre tri četrtine prebivalcev zagotovljeno ločeno zbiranje odpadnih plastenk in pločevink po sistemu od vrat do vrat, prebivalci, za katere ni organizirano ločeno zbiranje od vrat do vrat, pa imajo zbiralnico v svojem domačem kraju ali bližnji okolici. Vsi prebivalci imajo možnost prepuščanja odpadnih steklenic v zbiralnici v svojem kraju ali bližnji okolici. S tako visoko kvalitetnim javnim sistemom ločenega zbiranja odpadkov se lahko pohvali le malo katera država EU, kar Sloveniji priznava tudi Evropska komisija.
Podlaga za vzpostavitev kavcij je že zakonsko urejena. Kavcijski sistemi so lahko vzpostavljeni za vračljive izdelke (namenjene za večkratno uporabo, kot je npr. vračljiva embalaža) ali za (odpadne) izdelke za enkratno uporabo, ki se nato usmerijo v predelavo odpadkov. V Sloveniji že vrsto let uspešno deluje kavcijski sistem za vračljivo embalažo. Kavcijske vrednosti so na prostovoljni osnovi sprejeli Združenje za trgovino, Združenje za turizem in gostinstvo ter Združenje za agroživilstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije in so določene z Uzancami pri vračanju in prevzemanju vračljive embalaže, ki so objavljene v Uradnem listu RS. Nobene ovire ni, da uzance ne bi bile sklenjene tudi za drugo embalažo, če bi se proizvajalci bolj množično odločali za embaliranje izdelkov v vračljivo embalažo. Dodatno je tudi v zakonodaji dana proizvajalcem spodbuda za uvedbo vračljive embalaže, saj jim za takšno embalažo ni potrebno ob vsakokratnem dajanju v promet plačevati sicer predpisane okoljske dajatve in t.i. embalažnine, ki predstavlja plačilo stroškov ravnanja z odpadno embalažo. Kljub temu, da je mnoge izdelke mogoče kupiti v kavcijski embalaži, pa občani še vedno raje posegamo po enakih izdelkih v nekavcijski embalaži, pri čemer je mnogokrat odločilni dejavnik nižja prodajna cena teh izdelkov. Verjetno pa k takšni odločitvi potrošnikov prispeva tudi dejstvo, da je treba kavcijsko embalažo vrniti v trgovino, nekavcijsko pa se zavrže v zabojnik pred domačim pragom. Po drugi strani pomeni več vračljive embalaže večjo porabo goriva (kavcijska embalaža je pogosto steklena, nekavcijska embalaža pa plastična, kar pomeni manjšo količino prepeljanega proizvoda ob isti obremenitvi prevoznega sredstva, stroški prevoza prazne embalaže nazaj k proizvajalcu), pa tudi porabo določenih količin pitne vode, energije, pralnih sredstev in opreme za preverjanje ustreznosti embalaže, saj morajo proizvajalci zagotoviti, da je vsa embalaža, ki se vrne v sistem za ponovno uporabo, čista in primerna za ponovno polnjenje. Zaradi vseh teh dejstev in nizkih cen nove embalaže tudi proizvajalci niso pretirano zainteresirani za pakiranje blaga široke potrošnje (zlasti živil) v kavcijsko embalažo, čeprav je sistem zastavljen tako, da se vanj lahko vključijo nove vrste embalaže.
Povrnjena kavcija za potrošnika ne predstavlja nagrade, spodbude ali dodatnega zaslužka, temveč le vračilo dela cene izdelka, ki jo je plačal ob nakupu. V večini držav, kjer je uveden kavcijski sistem za odpadno embalažo, je treba kavcijo plačati ob nakupu na kateremkoli prodajnem mestu, vračilo kavcije pa zagotavljajo samo večje trgovine, ki imajo dovolj prostora za hrambo vrnjene embalaže za enkratno uporabo. Za prebivalce manjših naselij, ki bi želeli dobiti povrnjeno kavcijo, bi se poslabšali pogoji za prepuščanje odpadne embalaže, saj večina teh naselij nima trgovine. Prebivalci bi dobili vrnjeno kavcijo samo, če bi embalažo vrnili v eno od trgovin, ki bi jo sprejemala nazaj. Iluzorno je pričakovati, da bi embalažo za enkratno uporabo sprejemali nazaj na vseh prodajnih mestih, kot v Nemčiji, saj to zelo podraži sistem, zato ga slovenska podjetja, ki dajejo na trg izdelke v embalaži za enkratno uporabo (večinoma so to mala in mikro podjetja), ne bi mogla dolgoročno finančno vzdrževati. Prebivalec manjšega naselja, ki bi hotel dobiti povrnjeno kavcijo, bi moral embalažo za enkratno uporabo odpeljati (mimo svojega zabojnika za odpadno embalažo) tudi več kilometrov daleč do prve ustrezno velike trgovine, ki bi jo sprejemala nazaj. V večjih krajih to ne bi bil problem, za velik del prebivalcev pa bi to pomenilo, da se morajo odpeljati v drug kraj s trgovino, ki bi sprejemala odpadne plastenke, pločevinke in steklenice za enkratno uporabo. V marsikaterem primeru bi se potrošnik peljal mimo manjših prodajaln, zato da bi lahko vrnil odpadno embalažo, kar lahko z vidika manjših trgovcev predstavlja nelojalno konkurenco, saj bi potrošnik obenem z vračilom embalaže opravil tudi nakup blaga.
Uvedba kavcij na nevračljivo embalažo bi nedvomno predstavljala določena administrativna in finančna bremena za proizvajalce, uvoznike in pridobitelje tovrstnih izdelkov (posebno označevanje izdelkov), še posebej za mala in srednja podjetja, ter za trgovce, ki bi morali v ali poleg prodajaln zagotoviti ustrezen prostor za skladiščenje vrnjenih plastenk, pločevink in steklenic za enkratno uporabo, in v teh prostorih izvajati higienske, protipožarne in druge ukrepe.
Na ministrstvo so bile že večkrat naslovljene zahteve, pobude in predlogi za uvedbo kavcijskega sistema za nevračljivo embalažo. Na podlagi podatkov in informacij, dostopnih na spletu, smo zato preučili hrvaški kavcijski sistem, vzpostavljen za nevračljivo (odpadno) embalažo, ki je bil vpeljan takrat, ko na Hrvaškem še ni bilo vzpostavljenega sistema ločenega zbiranja odpadkov. Hrvaški kavcijski sistem je v očeh slovenskih potrošnikov videti kot nagrajevalni sistem, saj lahko v njihovih trgovinah vrnemo tudi odpadno embalažo tistih izdelkov, ki smo jih kupili v Sloveniji, izplačano pa dobimo kavcijo. Takšen sistem, v katerega se vnaša tudi odpadna embalaža izdelkov, ki so bili kupljeni drugje (v sosednjih državah), ni pravičen za domače potrošnike. Ker vsak kupec, ki prinese odpadno embalažo, dobi povrnjeno kavcijo (ne glede na to, kje je kupil izdelek), so izdelki, embalirani v embalažo, za katero se ob nakupu plačuje kavcija, ki se prodajajo v hrvaških trgovinah, posledično dražji, saj hrvaški potrošniki financirajo tudi izplačilo kavcije za vse izdelke, kupljene v sosednjih državah, katerih odpadna embalaža prihaja v hrvaški sistem. Le malokdo v Sloveniji tudi ve, da hrvaški potrošniki ne morejo vrniti praznih plastenk in pločevink v vseh trgovinah, kljub temu, da ob vsakem nakupu tovrstnih izdelkov plačajo kavcijo. V številnih manjših hrvaških krajih sploh ni nobene trgovine, v kateri bi potrošniki lahko vrnili prazno embalažo, saj mora biti trgovina dovolj velika, da lahko zagotovi ustrezen prostor za skladiščenje teh odpadkov. To predstavlja zlasti problem za vedno številčnejšo starejšo populacijo z nizkimi pokojninami in brez lastnega prevoznega sredstva. Trgovci, ki sprejemajo odpadno embalažo, pa se v toplejših mesecih soočajo s sanitarno-higienskimi problemi zaradi razkroja ostankov pijač v vrnjeni odpadni embalaži ter ukrepi za preprečevanje samovžiga plastične odpadne embalaže.