1. 3. 2011
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Zahvaljujemo se vam za izraženo mnenje in hkrati tudi za predlagane načine reševanja pokojninskega sistema. Hkrati pojasnjujemo, da se bo predmetna ureditev z morebitno veljavnostjo novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) spremenila, in sicer tako, da bo do starostne pokojnine upravičen zavarovanec, ki bo dopolnil 65 let in imel najmanj 15 let zavarovalne dobe, poleg tega pa tudi zavarovanec, ki bo brez dokupljene dobe dopolnil 60 let in 43 let pokojninske dobe ter zavarovanka, ki bo brez dokupljene dobe dopolnila 58 let in 41 let pokojninske dobe. Kot temeljno pravilo bo tako veljalo, da zavarovalni riziko starosti nastopi s 65. letom, z nastopom katere se predpostavlja, da zavarovanci niso več sposobni sami poskrbeti za svoje preživetje oziroma si niso več sposobni zagotavljati dohodkov. Kot izjema od predmetne ureditve pa je predvidena upokojitev, pred nastopom te starosti pri industrijskih delavcih, ki imajo daljšo pokojninsko dobo, ker so na trg dela vstopili sorazmerno zgodaj. Potrebno je tudi poudariti, da je določitev nižje starosti za osebe, ki so začele delati zgodaj in imajo tako relativno zgodaj dopolnjeno pokojninsko dobo, posebnost, ki je zakonodaje v tujini ne urejajo. Največ sistemov namreč določa, da mora upravičenec, za pridobitev pravice do starostne pokojnine dopolniti tako imenovano vstopno starost za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je 65. let, ker se od tu dalje v povprečju predpostavlja nezmožnost zagotavljanja sredstev z delom in kar dejansko predstavlja riziko starosti. Poskuša se tako uvesti ureditev, kjer bi dejansko bilo v odspredju zavarovalno načelo, saj gre pri obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne nazadnje za zavarovanje (v primeru starostne pokojnine za zavarovanje za primer starosti). Starost bo tako osrednji kriterij, ki ga ZPIZ-2 postavlja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa se zahteva še določena pokojninska doba. 15 let zavarovalne dobe je minimum, ki ga zakon določa za pridobitev starostne pokojnine. Glede na to, da gre za zavarovanje, je namreč potrebno sorazmerje med vplačanimi prispevki oziroma dobo plačevanja prispevkov in pravicami, ki jih na tej podlagi osebe lahko pridobijo. Različna obdobja vplačevanja prispevkov pa pomenijo tudi različno višino pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Oseba, ki ima daljšo pokojninsko dobo, bo namreč imela tudi višji odmerni odstotek pokojnine, kar pomeni ob isti pokojninski osnovi tudi višjo pokojnino.
Iz zapisanega izhaja, da ima pokojninska doba pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanje različne vplive. Poleg starosti predstavlja zavarovalna doba namreč minimalni pogoj za starostno upokojitev, kar pomeni, da v primeru, ko je oseba v sistem osnovnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vplačevala manj kot 15 let, do starostne pokojnine ne more biti upravičena. Poleg pogoja pa je pokojninska doba pomembna tudi pri višini pokojnine, saj je od dolžine pokojninske dobe odvisen odmerni odstotek. Sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanje je sicer solidarno naravnan, vendar pa ne gre spregledati, da gre za sistem na podlagi zavarovanja, v katerem mora biti do določene mere spoštovana tudi višina prispevka posameznika med aktivno dobo.