Zahtevam, da se vse politike, ki vodijo to državo ( Vlada, predsednik države, poslanci) psihiatrično pregleda in ugotovi, ali je njihovo psihično stanje ustrezno, da lahko odločajo v imenu vseh državljanov.
Zahtevam psihično stabilnost vodstva države in osebno odgovornost zdravnika, ki bo podpisal, da je določena oseba psihično ustrezna za vodenje države.
Če bo predlog prejel vsaj 28 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Zakonodaja, ki ureja pravice in obveznosti funkcionarjev, posebej ne ureja izpolnjevanje pogojev posameznikov za kandidiranje na posamezno funkcijo. Veljavna ureditev pravic funkcionarjev med izvrševanjem funkcije in po prenehanju mandata temelji na različnih zakonih, in sicer na Zakonu o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/1990 in spremembe), Zakonu o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/2005-UPB4 in spremembe), Zakonu o vladi (Uradni list RS, št. 24/2005-UPB1 in spremembe), Zakonu o poslancih (Uradni list RS, št. 112/2005-UPB2 in spremembe), Zakonu o državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05-UPB1 in spremembe), Zakonu o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/2007-UPB2 in spremembe), Zakonu o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/2007-UPB1 in spremembe), Zakonu o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 11/2001) in Zakonu o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 69/17 - UPB). V Republiki Sloveniji je torej funkcionar oseba, ki pridobi mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami (na primer poslanec, župan), oseba, ki pridobi mandat za izvrševanje funkcije izvršilne veje oblasti (minister, državni sekretar) in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti.
Ustava RS v 43. členu ureja volilno pravico kot temeljno politično pravico posameznika. Volilna pravica med drugim pomeni tudi pravico posameznika, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za to, da je izvoljen za člana državnega organa. Glede na to ima posameznik torej pasivno volilno pravico oziroma pravico kandidirati na volitvah. Praviloma ima volilno pravico samo državljan zaradi posebnega vzajemnega odnosa med njim in državo. Splošnost volilne pravice pomeni, da aktivna in pasivna volilna pravica nista omejeni s pogoji, ki izhajajo iz osebnih okoliščin posameznika, kot so verska opredelitev, spol, premoženje, svetovni nazor, poklic, izobrazba itd. (Odl. US, Uradni list RS, št. 14/96). Pri poslanski in drugih voljenih funkcijah načelo demokratičnosti in pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev zahtevata širok dostop do teh funkcij brez izobrazbenih in drugih pogojev, ki bi vsem državljanom ovirali enak dostop do teh funkcij. Bistveni kriterij je tu izvolitev, oziroma podpora v volilnem telesu. Dopustne so nekatere izjeme (npr. pogoj državljanstva in določene starosti). V 7. členu Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in spremembe) je določeno, da ima pravico biti voljen za poslanca državljan, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti in mu ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Zakonodajalec je pri voljenih funkcionarjih v celoti upošteval načelo splošnosti volilne pravice, medtem ko zakonodaja za imenovane funkcionarje izvršilne veje oblasti posebnih pogojev ne določa. Pri strokovnih funkcijah, kot je sodniška, pa mora funkcionar, da je lahko imenovan na funkcijo, izpolnjevati tudi zakonsko določene pogoje (izobrazba, izkušnje ipd.) za zasedbo teh funkcij. Tako je na primer pri sodnikih Ustavnega sodišča Republike Slovenije določen starostni cenzus 40 let.
Funkcionarjem, enako kot drugim državljanom, ni treba dokazovati svojega psihičnega zdravja. Šele v redkih primerih, ko bi se ugotovilo nasprotno, bi funkcionarju prenehala funkcija zaradi nezmožnosti za opravljanje funkcije. Psihičnega zdravja posameznika se tako ne dokazuje niti v postopku kandidiranja na določeno funkcijo niti v času trajanja mandata, saj bi bila takšna zahteva pravno nedopustna. Psihično zdravje kandidata za funkcionarja oziroma funkcionarja v času trajanja mandata se predpostavlja in je del poslovne sposobnosti, ki jo vsak državljan v polnosti pridobi s polnoletnostjo in velja, dokler ni v ustreznih postopkih ugotovljeno nasprotno.
Predlog glede obveznega zdravniškega pregleda, s katerim se bi ugotavljalo mentalno zdravje funkcionarjev v času trajanja mandata je treba obravnavati v okviru ustavno varovanega načela varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije), v okviru teh pravic pa se predlog nanaša na nedotakljivost telesne in duševne celovitosti ter posameznikove zasebnosti v okviru osebnostnih pravic fizične osebe. Na podlagi določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 8. členu prav tako varuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ter na podlagi navedene ustavne določbe je zagotovljeno celovito varstvo vseh pravic osebnosti ne glede na to, ali so z ustavo izrecno urejene ali ne. V poseg na področje varovanja pravic zasebnosti sodijo tudi zdravniški posegi nasploh. Zaradi navedenega bi bila lahko ureditev, ki bi določala zdravniško obravnavo, v kateri se bi ugotavljalo mentalno stanje funkcionarja, pri presoji ustavnosti določb predpisa, ki bi urejal takšen test, predmet ustavne presoje.
Ministrstvo za javno upravo pojasnjuje še, da se sicer za urejanje pravic funkcionarjev v času trajanja mandata smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, če s posebnimi predpisi ni posebej določeno drugače.
Ministrstvo za javno upravo je pripravilo odgovor v svojih pristojnosti, pri čemer pa upoštevaje zgornja pojasnila meni, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.