nižji davki za necepljene

Odziv Ministrstva za zdravje

Sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji temelji na socialnem zdravstvenem zavarovanju upoštevajoč načelo solidarnosti, neprofitnosti in socialne pravičnosti.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa vključitev v zdravstveno zavarovanje vseh oseb s prijavljenim prebivališčem, kar pomeni, da ima vsaka oseba s stalnim prebivališčem dostop do zdravstvenih pravic, ki jih zagotavlja zdravstveno zavarovanje. Pogoj za pridobitev pravic je, da je oseba prijavljena v zavarovanje, s čimer pridobi status zavarovane osebe po eni od zavarovanih podlag. Ker je zavarovanje obvezno, se oseba s stalnim prebivališčem in tujci pod pogoji, ki jih določa ta zakon, tudi ne more izogniti obveznemu zavarovanju.

Obvezno zdravstveno zavarovanje je en izmed stebrov, s katerim se prebivalcem Slovenije zagotavlja socialno varnost. Posredovani predlog je pavšalen, utemeljen le z osebnim mnenjem in prepričanjem, brez dokazov. Predlagatelj ni predlagal celovite rešitve temveč meni, da se lahko v okviru Slovenije odreče zdravstvenim storitvam, ki so organizirane s strani države in se zavaruje v tujini. Sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v sklopu pravic, ki izhajajo iz tega, vsebuje ne le zdravstvene storitve, temveč (med drugim) tudi bolniško odsotnost, pravico do zdravil in živil, do storitev nujne medicinske pomoči (npr. v prometni nesreči, ob srčnem infarktu, …) itd., predlagateljev predlog pa pomeni, da se oseba odreče tudi tem pravicam.

Ker je predlog v nasprotju s temeljnimi načeli socialne varnosti v Sloveniji, njegov sprejem pa bi povzročil nesorazmerne posledice v organizaciji in dostopnosti zdravstvenega varstva, menimo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
 

Odziv Ministrstva za finance

Plačani davki, prispevki in druge obvezne dajatve so po namenu in višini eno izmed temeljnih in najpomembnejših oblik javnofinančnih prihodkov, s katerimi pravna in socialna država pridobiva sredstva za zadovoljevanje družbenih potreb, ki so v javnem interesu. [1] Davki so sredstvo za izvajanje ekonomske, socialne, servisne in razvojne politike države. Prihodek od javnih dajatev država namenja za zadovoljevanje potreb vseh državljanov, še posebej tistih, ki so nujnega pomena.[2]

Temeljno izhodišče obdavčitve fizičnih oseb je doseči čim bolj enako davčno obravnavo dohodkov in s tem enakomerno razporeditev davčnih bremen med davčnimi zavezanci. Namen obdavčitve dohodkov fizičnih oseb je v večji meri določiti obremenitev posameznikov glede na višino dohodka, lahko pa se upoštevajo še drugi vidiki, pri čemer pa je treba slediti globalnemu načelu in v obdavčitev zajeti vsak dohodek, ne glede na vir dohodka. Posameznikova zmožnost plačevanja davka je vodilo obdavčitve, kar je skladno z načelom davčne pravičnosti[3]. Tako kot pri obdavčitvi dohodka mora biti tudi pri drugih vrstah davčnih obremenitev upoštevano navedeno temeljno izhodišče, namen in končno tudi davčna pravičnost. Zakonodajalec ima pri izbiri davčnega predmeta, pri določitvi davčne osnove, davčne stopnje in davčnih oprostitev, širok prostor presoje, vendar pa mora pri izpeljavi sprejete odločitve spoštovati enakost v davčni obremenitvi.[4]

Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zakonodajalcu ne preprečuje, da bi različna razmerja urejal različno, ga pa obvezuje, da mora enaka oziroma podobna razmerja urejati enako in različna različno. Zavezuje ga tudi k takšni normativni različnosti, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja. Navedeno velja tudi za načelo enakosti v davčnem pravu. Od zakonodajalca se tako ne zahteva, da bi se vse osebe v vseh ozirih obravnavale na enak način, ampak ga omenjeno načelo zavezuje, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, ob upoštevanju njihove različnosti in lastnosti.[5]

Ministrstvo za finance meni, da za različno davčno obravnavo necepljenih od cepljenih ne obstaja razumen in stvaren razlog, ki izhaja iz narave stvari. S predlagano ureditvijo bi lahko bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike), ker bi davčne zavezance, ki niso cepljeni proti covidu-19, ugodneje obravnavala od davčnih zavezancev, ki so cepljeni, saj se njihov dejanski položaj, ki se upošteva pri obdavčitvi, bistveno ne razlikuje od položaja cepljenih.

Ob tem velja poudariti, da tudi če bi bilo mogoče utemeljiti različnost njihovih položajev, ta ne izhaja iz objektivne danosti, ampak iz subjektivne odločitve davčnih zavezancev (fizičnih oseb), da se ne cepijo, čeprav država za cepljenje zagotavlja ustrezne pogoje. Tako lahko sklenemo, da ob odsotnosti razlogov za različno davčno obravnavanje tudi ni mogoče najti stvarno utemeljenih objektivnih razlogov, da bi necepljeni plačevali polovico manj davka kot cepljeni. Ravno nasprotno, enakost davčne obravnave cepljenih in necepljenih državljanov dokazuje, da z vidika davčnih obremenitev nobena skupina ne predstavlja drugorazrednih državljanov. Povedano drugače, subjektivni občutek fizičnih oseb, da bodo kmalu drugorazredni državljani in da ne bodo dobrodošli v javnosti, ne more biti stvarno utemeljeni razlog za takšno razlikovanje, da bi plačevali polovico manj davka.

[1] 146. člen Ustave določa, da država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. 147. člen Ustave pa določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve.

[2] O teh vidikih davkov je Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, npr. v odločbi št. U-I-122/13-13.

[3] Prim. stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišča Republike Slovenije, v sklepu, X Ips 63/2017.

[4] Takšno stališče je Ustavno sodišče že večkrat zavzelo. Npr. v odločbi, št. U-I-18/94, sklepu, št. U-I-244/98, odločbi, št.U-I-9/98, odločbi, št. U-I-313/13.

[5] Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Cp 3067/2012. Ustavno sodišče pa je v odločbi, št. U-I-313/13 podobno navedlo, da načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje.