Kako je možno, da neko kaznivo dejanje zastara. Nekdo, ki je nekaj ukradel, mu sodijo 10 let. Ker sodnik namerno zavlačuje, je ta tip na koncu še nedolžen. Tip vloži tožbo za duševne bolečine. Sodnik pohiti in mu dosodi odškodnino. Zakaj pri vragu ta zadnja tožba ne zastara???
Če bo predlog prejel vsaj 38 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Zastaranje je institut kazenskega materialnega prava, ki je urejen v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12-uradno prečiščeno besedilo, 6/16 popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20 in 95/21), in sicer v enajstem poglavju (90. do 95. člen KZ-1), ki po poteku določenega časa ne dopušča več obsodbe storilca kaznivega dejanja oziroma njegovega kaznovanja. Pri tem KZ-1 pozna dve vrsti zastaranja, in sicer zastaranje kazenskega pregona (z njim ugasne pravica države, da posameznika kazensko preganja oziroma da zoper posameznika uveljavi kazensko odgovornost) in zastaranje izvršitve kazenske sankcije (z njim ugasne upravičenje države, da izvrši pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo).
Določbe o zastaranju urejajo časovne okvire, v katerih je mogoče sprožiti in voditi kazenski postopek za dejanje, ki je bilo takrat, ko je bilo izvršeno, kaznivo. Rok v katerem kazniva dejanja zastarajo, je v skladu z 90. členom KZ-1 odvisen od narave zagrožene kazni (denarna kazen, zapor) oziroma od njene višine, v 95. členu pa je uzakonjen institut nezastarljivosti kaznivih dejanj, ki določa, da kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja, za katera se sme po KZ-1 izreči kazen dosmrtnega zapora, za kazniva dejanja iz 100. do 105. člena KZ-1 in tudi ne za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče. Poleg tega izvršitev kazni dosmrtnega zapora ne zastara.
Institut zastaranja je tesno povezan z namenom kaznovanja, sama izvedba kazenskega postopka, izrek kazenske sankcije in njena izvršitev pa so najbolj smotrni in dosežejo svoj namen, če v relativno kratkem času sledijo storitvi kaznivega dejanja. Namen kazni tako v primeru generalne kot tudi specialne prevencije je na ta način najlažje doseči, saj izvršitev kazni dolgo po izvršenem kaznivem dejanju nima več ustreznega generalno preventivnega niti praviloma specialno preventivnega učinka. Ko ni več razloga za uresničitev namena kaznovanja, tako z vidika generalne kot specialne prevencije, in ni več interesa družbe, da s kaznovanjem vzdržuje red, kaznovanje izgubi smisel, pa čeprav so morda na razpolago zanesljivi dokazi za obsodbo storilca.
Kazenski zakonik iz leta 2008 je uvedel enotni sistem zastaranja tako kazenskega pregona kot izvršitve kazni. Vsi zastaralni roki so se pomnožili s količnikom dva, argumenti za takšen poseg pa so predvsem v tem, da je bil s KZ-1 odpravljen institut pretrganja zastaranja izvršitve kazenskih sankcij.
Glede zastaranja se je v odločbi U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011 opredelilo tudi Ustavno sodišče. Sprejelo je stališče, da je zastaranje v kazenskem pravu po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije. Z zastaranjem ugasne "pravica" države, da posameznika kazensko preganja oziroma da zoper storilca kaznivega dejanja na podlagi ugotovljene krivde uveljavi kazensko odgovornost (zastaranje kazenskega pregona) ali da izvrši pravnomočno izrečeno sankcijo (zastaranje izvršitve kazenskih sankcij). V kaznovalnih postopkih ima zastaranje ustavnopravni pomen. V pravice posameznika ni dopustno posegati neomejeno (razen izjemoma) in nesorazmerno dolgo, ob tem pa ima država prav na podlagi zastaranja na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije postopek zoper posameznika konča. Navedena odločba Ustavnega sodišča sicer sledi odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008.
Dodajamo še, da načine uresničevanja oziroma varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije) oziroma konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah) ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v okviru postopkov uporabe pospešitvenih pravnih sredstev, tj. nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga, ter v okviru materialnih in postopkovnih določb o izvrševanju pravičnega zadoščenja. Tako lahko posameznik, če meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, vloži nadzorstveno pritožbo (priporočen obrazec na voljo pod https://www.gov.si/zbirke/storitve/nadzorstvena-pritozba-nad-delom-pravosodnega-organa/). Ta se lahko vloži pri sodišču, ki obravnava zadevo, o čemer odloča predsednica oziroma predsednik sodišča. Če je nadzorstvena pritožba vložena pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, jo minister oziroma ministrica, pristojna za pravosodje, odstopi predsedniku pristojnega sodišča, da jo obravnava v skladu s tem zakonom, in zahteva, da ga v dveh mesecih obvesti o ugotovitvah in o odločitvi.
Glede na vse navedeno menimo, da bi bila ukinitev instituta zastaranja, vsaj z vidika ureditve v kazenskem pravu, v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti (2. člen v zvezi s tretjim odstavkom 15. členom Ustave Republike Slovenije), saj bi se s tem prekomerno poseglo v pravice posameznika (npr. v pravico do pravne varnosti) in bi bila tako ustavno sporna. Institut zastaranja v kazenskem materialnem pravu je namreč eden najstarejših pravnih institutov, ki ga najdemo že v rimskem pravu (Lex Iulia de adulteriis coercendis), pozneje pa npr. v Napoleonovem Code d’instruction criminelle iz leta 1808 (Zakonik o kazenskem postopku, zlasti členi 636.-643.), prav tako ga poznajo Kazenski zakoniki držav članic Evropske unije in Sveta Evrope. Ureditev zastaranja v kazenskem materialnem pravu je namenjena temu, da se sporna zadeva enkrat konča in se ne vleče v nedogled. Nenazadnje predlaga ureditev ni primerna tudi z vidika celostne ureditve instituta zastaranja v KZ-1.
Na Ministrstvu za pravosodje si vseskozi prizadevamo in pripravljamo zakonodajo (nekaj rešitev je prinesel že omenjena novela ZKP-O) in druge ukrepe za večjo učinkovitost kazenskih postopkov.